gdo
in
gdaj
itd. P isava potemtakem daje jeziku neko stalnost in
etimološko enotnost, a ga hk ra ti napravlja togega in ga večkrat
odmika od živega govora.
Tako je treba razumeti vsa razm erja med glasovi in črkami,
posebej pa moramo to razmerje omeniti za nekatere črke in glasove.
Pravorečje
Samoglasniška znamenja. — Znamenja
a e i o u
nam zazna
mujejo vse odtenke dolgo in k ratko poudarjenih in nepoudarjenih
samoglasnikov živega govora, kakor smo jih omenili spredaj. Razen
v redkih primerih ne zaznamuje črka niti poudamega mesta, niti
dolžine samoglasnikov niti kakovostnih odtenkov. Toda ti odtenki
ne pomenijo še samosvojih glasov. Zato nam
a i u
zadoščajo za
označitev njihovih odtenkov. Ne tako
e
in o, ta dva zaznamujeta
več samosvojih glasov.
1. Črka e zaznamuje tri vrste glasov:
a)
ozki e,
kakor ga govorimo v slovenskem zbornem govoru
v besedah:
pet, šest, peč, jed, oseba, možje
itd. Ta glas imamo na
vadno le v dolgo poudarjenih zlogih in ga zaznamujemo z o stiv cem
e,
kadar je to potrebno za pravilno branje, npr.:
sede
—
sede,
sedel
—
sede l, pred
(prisl.) —
pred
(predi.),
v edi
—
v edi, sedi
—
sedi,
pogosto tudi v 3. os. mn.
molče, rede, se vesele
ali v deležniku
grede, stoje, kleče.
K ratko poudarjen ali nepoudarjen je ozki
e
slišati le pred
j: imej, povej, prej, vejevje, mejaš, dejal, sejal, rejen.
V znanstveni pisavi nam rabi za razločevalno znamenje ozkosti
pika pod
e (e).
b)
široki e,
kakor ga govorimo v slovenskem zbornem govoru
pod dolgim poudarkom:
žena, berem, nesi, veža, metla, sestra;
kadar
je zaradi poudarka ali širokosti glasu potrebno, ga v pravopisu
zaznamujemo s strešico nad
e : želi
—
želi, vese li se
—
veseli se,
tele
—
t ele, v edi
—
v edi.
Izrazito širok glas je tud i kratko poudar
jeni e razen pod a) omenjenih primerov:
izrek, čep, meč, več, presek,
žrebe, počasne
; kadar je potrebno, ga zaznamujemo s krativcem
e :
sedel
—
sedel, kozle
—
k ozle, velel
—
v elel, omel
—
omel.
Nepou
darjeni
e
je v jed ru sicer širok, ali neizrazit glas, močno podvržen
vplivom glasovnega okolja. V znanstvenem zapisovanju širokost
glasu označujemo s kljukico pod črko e
(e).
c)
polglasnik ə,
kakor ga govore osrednji govori v:
pes, ves, kes,
bezeg, čeber, temen, steber; šel, lovec, bralec, počasen.
Razločevalno
znamenje je ə, ki pa ga v vsakdanji pisavi nikoli ne pišemo. Vzhodna
40
