to
pa
t o.
Če pa poudarimo in zvišamo
pa: t o pa, to,
torej: so pa
to,
tedaj oba
t o
sicer še ohranita besedni poudarek, a ju miselno po
udarjeni
pa
prekaša po višini in moči in je za njima še prav kratek
odmor, tako da je drugi
t o
izrazito čutiti le kot odmev prvega, nje
gova ponovitev.
Stavčne melodije in smiselni poudarki v slovenščini še niso
toliko raziskani, da bi mogli postavljati kakšna splošna pravila.
Vendar pa velja, da ob nezaključeni misli ostane glas v višini, npr.
ob odmorih sredi stavka pa tud i p ri vprašanjih, ki nimajo druge
vprašalnice; ob zaključeni misli pa z glasom pademo, npr. ob koncu
povednega stavka.
Če po vsem tem skušamo najti splošno označitev vseh gla
sovnih prvin govora, se nam pokaže, da je r a z č l e n j e n o s t ne
le govora v večje in manjše enote s samosvojim ritmom, besednim
in smiselnim poudarkom, z različnimi melodijami, marveč vsakega
glasu posebej osnovna črta vsega našega govora. Glasovi kot go
vorna prvina so zavestno oblikovani nalašč za govor in pri vsakem
glasu ves ustroj glasil načrtno sodeluje. Zato je res, da sodijo med
glasovne prvine govora samo a r t i k u l i r a n i , t. j. z različnimi
deli glasil oblikovani glasovi, ne pa neartikulirani, ki se človeku
izvijejo iz grla brez hotenega in določnega oblikovanja.
Druga značilnost našega govora pa je c e l o v i t o s t v tej
razčlenjenosti, da se glasovi prelivajo drug v drugega in izražajo
pojme in miselne zveze ne kot vsota glasov, marveč podrejeni po
menski in miselni celoti besede in stavka. Pojme in miselne celote
spočenjamo in dojemamo hk ra ti v n jih celoti, ne šele po seštevanju
glasovnih prvin, čeprav jih izražamo z glasovi in po njih dojemamo
v časovnem zaporedju.
Glasovne spremembe
1. V jeziku delujeta dve sili: prva zaradi lažje razumljivosti
priteguje po izvoru sorodne besede k čim večji podobnosti v pisavi
in govoru ( e t i m o l o š k o načelo); druga zaradi lažje izgovorlji
vost! besedam spreminja podobo ( f o n e t i č n o načelo). P ri razvoju
soglasniških skupin je zmagala zdaj ta, zdaj ona obeh sil; v dolo
čenem času in k ra ju se je kaka soglasniška skupina razvijala in
spreminjala, kasneje in drugod pa ne; zato imamo iste soglasniške
skupine v nekaterih besedah spremenjene, v drugih pa ne. P ri
ljudskih besedah je bilo navadno močnejše fonetično, pri knjižnih
31
