abecede c i r i l i c a , zahodna Evropa pa je po Rimljanih dobila
latinski črkovni sestav — l a t i n i c o v različnih oblikah, med
katerim i je za nas omembe vredna predvsem g o t i c a ali frak tu ra
(zlomljena pisava), ki je po okusu gotskega sloga zlomila okrogle
loke v šilaste.
Z najdbo tiska in s splošno šolsko obveznostjo je pisana oblika
jezika postala tako pomembna, da nam je skoraj zatemnila govor.
Razvili so se urejeni k n j i ž n i j e z i k i in vezali narečne govore
v večje in skrbneje urejene enote. Začelo se je slovnično urejanje
jezikov.
Ko je Primož T rubar v Nemčiji premišljeval, s kakšnimi črkami
bi prav in razum ljivo pisal slovensko besedo, je bil postavljen pred
dvojno nalogo: a) razčleniti je moral slovensko besedo v glasovne
prvine; to delo je moral opraviti sam po svojem posluhu in čutu ob
pomoči tu jih zgledov; b) ugotovljenim glasovnim prvinam je moral
določiti pisna znamenja; ta mu je nudila l a t i n i c a zahodne
Evrope.
Gotico v prvih tiskih je zamenjal 1555 z antičnimi oblikami.
Njegov črkopis pa ni vedno dosleden. Izboljšala sta ga Sebastijan
Krelj in Ju rij Dalmatin, Adam Bohorič pa ga je zapisal v svoji
slovnici (1584) in po njem nosi ime b o h o r i č i c a . Od današnje
pisave se loči predvsem po znamenjih za sičnike in šumevce:
ſ =
s,
ſ h = š, s
= z ,
sh =
ž,
z
= c,
zh =
č. S to prvo uzakonitvijo slovenske
pisave so bili položeni temelji slovenskemu knjižnemu jeziku tudi
v njegovih glasovnih prvinah: to so glasovi osrednjega dolenjskega
narečja.
3. Ko so v drugi polovici 18. stol. po vsej zahodni Evropi oži
veli poskusi za izboljšanje in ureditev pisanja knjižnih jezikov, so
se taka prizadevanja prebudila tudi pri nas. Dolenjsko glasovno
osnovo so dopolnili z gorenjsko. Pohlin je vpeljal za ozki e posebno
znamenje, Kopitar pa je klical v svoji slovnici (1809) novega Cirila,
ki naj bi ustvaril za slovenščino primernejši črkopis; ta naj bi za
vsak glas imel enotno črko (ne sestave iz dveh črk) in vsaka črka
zaznamuj en sam glas (ne pa več glasov). Po teh pravilih sta posku
šala urediti pisavo slovenščine Fr. Metelko v svoji slovnici (1825)
na podlagi osrednjih govorov po tedanjem izgovoru in Peter Dajnko
(1824) za vzhodne slovenske govore; ta dva poskusa glasovne (fo
netične) pisave imenujemo m e t e l č i c o in d a j n č i c o . Za srb
ščino je v tem času ob Kopitarjevi pomoči postavljal jezik na žive
osnove s fonetično pisavo v cirilici Vuk Stefanovič Karadžič; za
hrvaščino pa je ilirski prvak L judevit Gaj po čeških vzorcih p ri
redil latinico, ki je po njem dobila ime g a j i c a .
38
