določno izpoved, nekaj povedo. Tako določujemo povedni, velelni,
želelni in pogojni naklon (indikativ, imperativ, optativ in kondi-
cional).
Način. — Sodnik
sodi
zločinca. Zločinec je
sojen.
Izdajalec
se
je sodil
sam. — Učitelj
pohvali
učence. Učenci
so pohvaljeni.
Neka
teri ljudje
se
ob vsaki priložnosti
pohvalijo.
V prvem p rim eru prehaja dejanje sojenja od sodnika na zlo
činca; sodnik nekaj dela (»tvori«). V drugem p rim eru osebek nič
ne tvori, ampak dejanje le od zunaj prehaja nanj, sam le nekaj
»trpi«. V tretjem prim eru izhaja dejanje od osebka in se nanj tudi
povrača. Zato govorimo pri glagolu o treh načinih, kako je glagolsko
dejanje izraženo: o tvornem, trpnem in srednjem (aktiv, pasiv in
medij).
P ri spreganju moramo paziti na osebo, število, čas, naklon in
način.
N e o s e b n e o b l i k e
Nedoločnik. — Ne morem
vzdigniti, sedeti, pisati, hoditi, kupo
vati.
Ne smeš
nesti, tepsti, grebsti, krasti, plesti.
Mati mora
peči
kruh, ovčar
striči
ovce, hlapec
vpreči
konja.
Kaj v svoji hiši ne smem
postreči
ljudem in
reči
nobene besede?
Ležeče tiskane oblike v gornjih stavkih imenujemo nedoločnik
ali infinitiv; končuje se na -ti ali -či.
Namenilnik. — Na, Krpan, pij in jej, potlej pojdeva orožja
izbirat.
Vsako jutro hodijo
delat
trije delavci. Gremo krompir
peč.
Oče je dal fanta
učit.
Pokličite otroke
je s t!
Stavki z ležeče tiskanimi glagolskimi oblikami izražajo neki
namen; povsod bi se lahko vprašali:
čemu pojdeva, hodijo, gremo,
je dal, pokliči
? Zato imenujemo te oblike namenilnik (supin). Osebne
glagolske oblike, za katerim i stoji namenilnik, pomenijo prem i
kanje ali vzrok premikanja. Namenilnika ne smeš zamenjavati
z nedoločnikom!
Deležnik na -e. —
Molče
orožje svoje vsak si vzame.
Mrmraje
razjahajo čete vse. Duri
ječe
zaškripljejo.
V gornjih stavkih so ležeče tiskane glagolske oblike prislovna
določila načina. Izrazili bi jih lahko tudi s samostojnim stavkom,
npr.
molči in vzame.
Izražajo hkratnost dejanja. Ti deležniki se
14*
211
