3.
Padel, padla
in
pal, pala; cvetel
,
cvetla
in
cvel, cvela
po gla
sovnih zakonih
tl. dl
>
l.
Tako še:
ukral, sel, bol, prela, plela, me la
poleg
ukradel, sedel, bodel, pletla, metla
po etimološkem načelu.
4.
Biti
ima prihodnji čas
bodem,
skrčeno
bom
(kakor
grem,
je m ...) ;
deležnik
bodoč
in velelnik
bodi, bodite;
drugih oblik od
tega debla nima.
5.
Bosti, bodem
ima deležnik
bodeč
namesto
bodoč
(prim.
gre
doč, cvetoč, rastoč, idoč!);
loči torej
bodoč
od biti in
bodeč
od
bosti!
6. Krajše oblike za 3. os. mn.
cveto, pleto, gneto
so starejše.
Ustničniški razred: b, p, v.
— Hropsti < hrop-ti, hrop-e-m;
sopsti, sopem; tepsti, tepem; dolbsti < dolb-ti, dolbem; grebsti,
grebem; skubsti, skubem; zebsti, zebem; ple-ti < plev-ti, plev-e-m.
Med podstavo na -p ali -b in obrazilo
-ti
se je zaradi izrazitega
izgovora obeh zapornikov iz k ra tke odpore med obema razvil glas
s.
Če izgovor obeh zapornikov
p-t, b-t
ni bil izrazit in ni bilo odpore
med obema, potem je prvi zapornik onemel, prim.
sup-ti > su-ti.
P ri glagolu
plet-i
je onemel
v
pred
-ti.
P o s e b n o s t i . 1. Prav:
skubsti, skubem, skubel, oskuben
—
napačno:
skubiti, skubim, skubil, oskubljen.
2. Deležnik na
-č
je po III. vrsti, kolikor se sploh rabi:
hropeč,
sopeč, dolbeč, grebeč
(namesto:
hropoč, sopoč, dolboč, greboč).
3. P ri glagolih
su-ti
in
ple-ti
se je iz nedoločniške osnove brez
-p
in
-v
razvila nova vrsta oblik. P ri
suti
imamo že v sedanjiku
dvojnost:
su-jem
in
sp-em;
p ri
pleti
imamo v sedanjiku samo
plev-
em.
V deležnikih so se tudi pri
su-ti
uveljavile samo mlajše oblike
brez p:
osu-l, zasu-vši
,
nasu-t; ople-l, ople-vši, ople-t,
in ne:
nasupel,
zasupši, zaspen, opleven
ipd.
4. Neprehodna glagola
ozebsti
in
zasopsti se
izražata z opisnim
deležnikom
ozebel
in
zasopel
tudi stanje:
ozeble roke, ves zasopel je
prišel;
včasih se namesto tega rabi tudi
ozeben in zasopen.
Mehkonebniški razred: k, g.
— Peči < pek-ti, pečem < pek-em;
reči, rečem; seči, sečem; teči, tečem; tolči, tolčem; leči < leg-ti,
ležem < leg-em; streči, strežem; vpreči, vprežem; seči, sežem; vreči,
vržem; moči < mog-ti, morem < možem < mog-em.
Kadar se nedoločnik končuje na
-či,
se podstava končuje na
mehkonebnik
k
ali
g;
v nedoločniku
k t
in
gt
> č (v srbhrv. ć), v se
danjiku pa nastopa mehčanje. Pazi zlasti na velelnik
reci, sezi
itd.
P rvotni mehkonebnik na koncu podstave se še kaže v krajših obli
219
