Glagole, katerih dejanje ne more prehajati na predmet zunaj
osebka, imenujemo n e p r e h o d n e (intranzitivne).
Menjava prehodnosti. — 1. Slepec je vzkliknil:
»Vidim!«
S tražar
je videl
mogočen o g e n j na obzorju. — »Ali ne
slišite,
ali ste
gluhi?« je vpil voznik nad starčkom. »Tone,
slišiš
z v o n ? « je
budil oče sina. — »Jaz
gledam, gledam, poslušam,
nič ni bilo,«
je pripovedoval Krjavelj.
Gledal je
č a s o p i s ,
gledal
p i s m o ,
poslušal
n o v i c e , a na jasno si ni mogel.
V gornjih dvojicah stavkov ima glagol zdaj predmet ob sebi,
zdaj stoji brez njega. V drugem prim eru hoče izraziti glagolsko
dejanje samo v sebi. Dejanje neprehodnih glagolov je zmeraj ome
jeno samo na osebek.
Prehodne glagole lahko rabimo neprehodno, če izražajo samo
glagolsko dejanje osebka, ali prehodno, če dejanje prehaja na
predmet zunaj osebka.
2. Ko
sem šel
ondan čez travnik,
sem našel
skrito v i j o l i c o .
Kakor
so
tudi
hiteli,
v dveh u rah
sem
j i h
dohitel
in
prehitel.
S k oči
no: to l u ž o pa menda le
preskočiš
! Teden dni
smo hodili,
preden
smo obhodili
vse k r a j e , ki jih je prizadela povodenj.
Živel
je še veliko let in
doživel
lepo s t a r o s t .
Glagoli
iti, hiteti, skočiti, živeti
so neprehodni, v sestavi z neka
terim i predlogi ali predponami pa utegnejo postati prehodni.
Pomni.
Za rabo glagolskih oblik je važna edinole direktna pre
hodnost, saj delajo pravi trpnik samo glagoli s tožilniškim predmetom.
Indirektna prehodnost ima določen pomen za stavčno analizo, ker po
njej najbolje presojamo, ali gre za predmet ali prislovno določilo. Meja
med obema je dostikrat ohlapna, odvisna od pomena. Glagol
biti
je
običajno neprehoden, toda v stavku
krava je ob mleko
je prehoden,
saj pove isto kar
krava je izgubila mleko;
tudi ne moremo drugače
vprašati kakor:
ob kaj je?
V zgledu
Fant hodi za dekletom
nam je lahko
v mislih prvotni ali preneseni pomen. Na vprašanje
kod hodi?
gre za
krajevno določilo, če pa hočemo povedati, da ljubi dekle, ne moremo
vprašati drugače kakor
za kom hodi?
Odločuje pač občutek, da glagolsko
dejanje prehaja od osebka na predmet. V zgledu
dobra je do matere
prehaja dobrotnost od nje na mater. Razloček je tudi, če rečem, da
se
je zagledal v daljavo
(kam?), ali da
se je zagledal v sosedovo
(v koga?).
V stavku
to sem kupil za nevesto
ni popolnoma jasno, ali je bolj po
udarjen namen (čemu?) ali predmet (za koga? = komu?). Sicer pa o tem
omahovanju najbolj zgovorno priča menjava prehodnosti, npr.
skočiti
na utrdbo : naskočiti utrdbo; pasti na sovražnika : napasti sovražnika.
14 Slovenska slovnica
209
