6. K lada ne pojde rada na
dvoje
. Vse je šlo na
dvoje
. Pred
menoj je raztrgal prošnjo na
dvoje. Troje
je gnal na semenj, a le
dvoje
prodal. Pisatelj je ostal zvest naravi, lovcem in živalim; to
troje
mu nudi osnovo. — Poglej no tole
troje,
kakšno je!
V teh primerih predmeti sploh niso imenovani, ker niso važni,
poudarek je samo na številu ločevanja; včasih je taka raba lahko
tudi izraz prezira; včasih pa se nanaša na različne stvari, povzete
s kazalnim zaimkom srednjega spola. V takih primerih je ločilni
števnik izraz količine, ki se veže s povedkom kot samostalnik
srednjega spola.
Pomni.
Čut za pravilno rabo teh števnikov se izgublja, zato se
pogosto zamenjujejo med seboj, z glavnimi in drugimi števniki.
Množilni števnik
1. Ali želite
enojne
ali
dvojne
podplate? Kaj bi ne živel, saj
je imel
trojno
plačo. Zrno je obrodilo
stoteren
sad. Taka hudobija
zasluži
dvojno
kazen. V klasičnih dramah je izpeljana
trojna
enotnost.
Štempiharju je bila dana
desetkratna
moč.
Tisočkratna
hvala
za vse.
Petkratna
premoč nasprotnikov je planila po nas.
Števniki v gornjih oblikah izražajo, da je stvar tolikokrat po
množena, kakor kaže število. Take števnike imenujemo množilne.
2. Množilni števniki so:
a) enojen, dvojen, t r ojen, četveren, peter e n . . . stoteren;
b) enkraten, dvakraten, trikraten, štirikraten, petkraten.
Množilne števnike delamo iz ločilnih z obrazili
-en
-
na -no
ali
pa iz glavnih števnikov z obrazilom
-kraten.
Po obliki so pridevniki.
Pomni.
Množilni števniki na
-kra ten so
pridevniki, narejeni iz štev-
niških prislovov na
-krat.
Izpeljava iz števnikov
Od različnih v rst števnikov so izvedeni števniški samostalniki,
pridevniki, glagoli in prislovi.
1. Iz vrstilnih števnikov so zlasti vseh v rst izrazi za ulomke in
decimalne enote:
-na: tretjina, četrtina, petina, dvajsetina, enaindvajsetina, sto
tina, tisočina, desettisočina, milijonina;
200
