poudariti različnost vrst ali skupin ne glede na število posameznih
oseb ali predmetov.
2. Razen gospodarja je bilo na Polesku še
troje
glav prebi
valstva. Dokaj jo baronov snubi,
troje
iz dežele laške,
troje iz
dežele nemške,
troje
iz Š tajerske in Kranjske. Na dvorišču se igra
petero
otrok. Za mizo je sedelo
desetero
ljudi, vsak je bil svet zase.
V teh prim erih je ločilni števnik rabljen kot samostalnik s p ri
lastkom v rodilniku (kakor števniki od 5 dalje). Napoveduje nam
povsod število posameznih oseb ali predmetov, a s svojo obliko
obenem opozarja na različnost teh posameznikov. Po obliki so
samostalniki srednjega spola, a se ne sklanjajo, tako da so postali
že pravi prislovni izrazi količine.
3. Človek ima
dvoje
ušes in
dvoje
oči, pa en jezik, da veliko
posluša in gleda, pa malo govori. Ukradeni so bili
četveri
čevlji
(ali:
četvero
čevljev). Letos sem raztrgal kar
troje
hlač.
Petero
klešč je imel zmeraj pri roki. Vzemi
oboje
grablje! Od
dvanajsterih
vilic se jih je že pol pogubilo.
Ločilne števnike rabimo za glavne števnike, kadar štejemo
množinske samostalnike ali dvojice predmetov.
4.
Peteri
čuti nam rabijo za doznavanje čutnega sveta. Osvo
bodilna zvezda ima
petero
krakov. Človek ima
dvoje
nog in
dvoje
rok, drugi sesalci pa imajo
četvero
nog, zato jim pravimo
četvero
-
nozci
. V športu poznamo posebno skupino
deseterih
panog, ki ji
pravimo
deseteroboj.
Ločilne števnike rabimo tudi za označevanje števila v stalne
skupine povezanih oseb ali reči.
5. Z grenkostjo me je navdajala ta
dvoja
krivica.
Dvoja
žalost
mu je napolnila srce, a
troje
veselje se je rodilo iz nje. Vso hudobijo
časov more premagati samo
stotera
ljubezen mater. Mnogi, ki se
smeje, nosi v srcu pogubo
tisočero.
Naprodaj imam
peter
les: smrekov, hrastov, orehov, lipov in
javorov. Imam:
dvoje
mleko, kislo in sladko,
dvoje
meso, suho in
presno,
dvoje
zelje, kislo in sladko,
trojo
solato, zelnato, endivijo
in radič.
V zgornjih primerih nahajamo ločilne števnike v zvezi s poj
movnimi ali pa snovnimi samostalniki, kakršni navadno nimajo
množine. Kadar hočemo kljub temu izraziti njih kolikerost in raz
ličnost, uporabljamo ločilni števnik v ednini in pridevni obliki.
Tako je ohranjena oblikovna ednina, a izražena smiselna množina,
ki bi z njo radi pokazali na različne vrste in mnogoterost v enoj-
nosti.
199
