1939—1945
(od tisoč devetsto devetintrideset do tisoč devetsto pet
inštirideset).
V teh prim erih stoji števnik za samostalnikom ali pa sam zase.
V nekaterih je zelo očitno, da je mnogo bolj značka kakor pa izraz
vrstnega reda. Z oznako
šolsko leto 1946-47
prav gotovo ne zazna
mujemo vrstnega reda šolskih let, marveč samo tisto šolsko leto,
ki sega nekaj v sončno leto 1946, nekaj 1947; zato bi bilo nesmi
selno tu uporabljati vrstilni števnik in postavljati piko za obema
letnicama, kakor da je to
tisoč devetsto šestinštirideseto-sedem-
inštirideseto
šolsko leto. V drugih primerih je doslej veljalo, da
rabimo samo vrstilne števnike in torej stavimo piko poleg števnika.
Vendar se je danes raba števnikov tudi v teh primerih močno
nagnila na stran značk.
Leto 1848
pomeni v okrajšani obliki:
leto
(ko se je pisalo) tisoč osemsto oseminštirideset
; seveda je mogoča
tudi uporaba
leto 1848. (tisoč osemsto oseminštirideseto),
kjer stoji
določilni pridevnik za samostalnikom, a to danes ni več v navadi.
Isto velja za vse druge primere:
stran (s številko) 123 (sto triin
dvajset),
§ 29 =
paragraf, zaznamovan (s številko) devetindvajset
itd. Tehnična organizacija življenja zahteva zmeraj več značk, zato
mehanično pojmovanje številk izpodriva staro vrednost števnikov.
P raktična stran značk je važna pri krajšavah, da se ne kopičijo
ločila (npr. pika, vejica, oklepaj):
SNP II, 1099
ali
Iv. Cankar, Zbr.
sp. XV I, 115— 163.
Kadar torej stoji števnik za samostalnikom ali sam zase, lahko
pomeni z n a č k o ali v r s t n i r e d ; kakor torej števnik razu
memo, tako uporabljamo glavni ali vrstilni števnik, s piko ali
brez nje.
4. a) Koliko je ura? Ura je
ena (dve, t r i ...), dvanajst (= poldne)
. . . štiriindvajset = polnoči.
b) Kdaj . . . ? Pridem ob
eni (dveh, treh . . . dvanajstih
=
opol
dne . . . štiriindvajsetih = opolnoči).
Od
štirih
do
ene
so zarje ru
mene, do
osmih od treh
žareči žeblji v očeh.
Pred eno (dvema,
tr em i. . . dvanajstimi = pred poldnem . . . štiriindvajsetim i = pred
polnočjo).
P redavanje se začne natančno ob
8h (osmih), ob 20h
(dvajsetih).
c) Ura že
enajsta
bije, ta dan že daleč ni. Kaj kaže ura?
Osma
je odbila. Prišel bom ju tri
deveto
uro enkrat. P red
šesto
me gotovo
ne bo.
Enajsta
u ra ne mini, že hčerka m rtva tam leži.
Dvanajsta
u ra ne mini, s plamenom hiša vsa gori. Takole med
šesto
in
sedmo
uro me gotovo dobiš doma. Okrog
devete
bo.
197
