Samostalni zaimki služijo v stavku kot osebek, povedno do
ločilo, predmet, prilastek ali prislovno določilo; pridevni pa kot
prilastki ali povedna določila.
2. Ali si videl
naše
? Nisem bil pri
vaših.
Tujega nočemo,
svojega
ne damo!
Svoji
k
svojim! To
ni res.
Marsikateri
se s tujim jezikom
pači, z domačim pa berači.
Pridevni zaimki se lahko rabijo samostalniško in morejo torej
biti isti stavčni členi kakor samostalni zaimki.
Števnik (numerale)
Delitev
Kaj je. — 1.
En
krivični dinar
deset
pravičnih sne.
Devet
sršenov
za
eno
kačo. Ustava SFRJ ima
259 (dvesto devetinpetdeset)
členov.
»Koliko?« je vprašal kupec. »Tri
in pol,«
je odvrnil oče. »Če dobite
dva in pol,
ste lahko zadovoljni,« je rekel kupec in šel. P red
tri
desetimi
leti sem ti zatajil nekaj mer.
2.
Peti
člen ustave se glasi: Glavno mesto SFRJ je Beograd.
Prva
nisi, zadnja ne na sveti.
Druga
mladinska proga je
prvi
korak
v petletko.
3.
Troje
blago sem kupil: za perilo, obleko in suknjo. Ta hiša
ima
dvoje
vrat,
oboja
so hrastova. Iz tega dejanja odseva
četvera
hudobija.
4. Letos je žito obrodilo
deseter en
sad, ponekod celo
dvajse-
ternega.
Imam
dvojna
v rata in
dvojna
okna. Podplati mojih čevljev
so
dvojni (dvojnati).
Pregibne besede, ki zaznamujejo število, vrstni red, številčno
ločevanje ali kolikernost stvari, imenujemo š t e v n i k e (nume
rale). Po obliki in pomenu so števniki:
1. glavni:
eden, pet, deset, sto, tisoč
itd.
2. vrstilni:
prvi, drugi, peti, deseti
itd.
3. ločilni:
dvoj, troj, peter, stoter
itd.
4. množilni:
enojen, dvojen, dvakraten, stoteren
itd.
Pomni.
Poznamo še druge števniške izraze, kakor:
dvakrat, petič
,
desetikrat; dokaj
,
več, manj, mnogo
,
sila
itd., ki pa so nepregibni in
torej sodijo med prislove.
190
