dodajam o n ep reg ibnem u
k i
osebne zaimke različn ih oseb ali k a
zalne zaimke v odnosnem sklonu, spolu in štev ilu razen v nom i
n ativu ; k je r imamo k ra jše oblike, se dodajajo te, za enozložnim i
p redlogi s tožilnikom pa zveze z zaimki.
3. Zaimki
čigar, čigaver, ka tere, katerega, katerih
itd. se upo
rabljajo samo v rodilniku kot podredni prilastek za izražanje svojine
in se torej ne sklanjajo.
4. Drugi oziralni zaimki se sklanjajo kot pridevniki; pri njih
ločimo spol, sklon in število, ki se ravnajo po odnosnici.
Členek
koli
se ne sklanja, a se natika lahko vsem oblikam
oziralnikov in se piše z njim i skupaj ali narazen.
Raba. — 1. a)
Kdor
druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje.
Komur
hvala dobro de, z ajdovico za njim kade.
Kogar
voda objema,
se tudi slame oprijema. S
komer
sem govoril, vsak mi je prav dal.
P ri
komerkoli
sem prosil, vsak mi je dal.
Kar
seješ, to boš žel.
Česar
človek nima, po tem se mu sline
cede.
Kar
je želel, vse je dobil.
Kar
je prišlo nadenj, vse je prenesel.
S
čimer
sem mu postregla, vse je odklonil.
Zaimek
kdor
se zmeraj ozira na osebo, in sicer na e n o samo,
a ta ni določena niti z imenom, marveč je samo katera koli posa
mezna oseba; to nam dokazuje zelo pogostna zveza
v s a k
. . .
kdor
;
nikoli ne pravimo ne v s i . . .
kdor
ne
vsaka
ali
vsako
. . .
kdor
;
v zgornjih stavkih bi v nadredni stavek lahko postavili pred
kdor
odnosnico
vsak,
če je še ni.
Zaimek
kar
pa se zmeraj nanaša na stvari in se razteza na to,
k ar ima v mislih nadredni stavek, a zmeraj samo splošno, ne da bi
bile stvari določene tudi le po imenu; zato je zelo pogostna zveza
vse (to
) . . .
kar,
nemogoča pa
vsako
. . .
kar
ali
vsa
(mn. sr. sp .). . .
kar.
Tudi v zgornjih stavkih bi lahko v nadredni stavek povsod
dostavili odnosnico
vse,
če že ni izražena.
b)
Kdor
je prišel zadnji, je bil prikrajšan.
Kdor
že ta ženska je,
prida ni.
Kar
je pravo, to je zdravo.
Kar
ti ljudje pač so, vestni
delavci niso. Bodi zares,
kar
si!
Kdor
in
kar
sta v stavku lahko tudi osebka odvisnega stavka;
v tem prim eru se
kdor
veže s povedkom kot samostalnik m. sp. ed.,
kar
pa kot samostalnik sr. sp. edn. Lahko sta tudi povedno določilo,
a redkeje; v tem prim eru ostajata nespremenjena glede na spol in
število osebka.
2. a) Tako ti rečem
jaz, ki me
gotovo še poznaš. Rad bi do
tebe,
ki te
ne morem pozabiti.
Tovariš, ki ga
ne maram, je ostal doma.
182
