Povratno-svojilni zaimek ima ne glede na osebo, število in spol
lastnika eno samo obliko; rabimo ga, kadar izraža svojino osebka
v stavku.
Raba. — 1.
Moja
mati je prišla, ne
tvoja
. Mati je prišla, ne
oče. —
Njegovo
knjigo sem našel,
svoje
pa ne. Knjigo sem našel,
zvezka pa ne. — Oči so se mu razširile, usta so se odprla (ne:
njegove o č i. . , njegova usta ...).
Svojilne zaimke rabimo le, kadar imajo poudarek.
2. Beseda
njena
— grom rohneč in
nje
pogled je blisk goreč.
P riljudna in lepa je
njena
hči.
Nje
pogledi svetle strele. Lej, torej
je bledo
njih
cvetje velo. Tudi on se je zanesel na
njih
spanje. Bodi
mi prijatelj! A ura za uro beži in sen
mu
ne stisne oči. Kaj je
naša
tretja luč? Kaj
nam
je četrta luč?
Namesto svojilnih zaimkov nam rabijo včasih tudi rodilniki ali
dajalniki osebnih zaimkov.
3. a) Vsaka vas ima
svoj
glas. Molče orožje
svoje
vsak si vzame.
b) Pojdimo v
našo
dvorano! Govorili smo o
našem
slovstvu.
Kadar gre za splošno posest, rabimo svojilne zaimke namesto
povratno-svojilnih.
Kazalni zaimek
Kaj je. — 1. Kje pa je
tisti
Ciciban? Kaj pa je v
tej
zlati igrački?
To ti ne bo odpuščeno ne na
tem
ne na
onem
svetu. In spet se oglasi
jih sto:
»Le-ta
nam županil ne bo!« Ne morem reči, da se mi je to,
o čemer sem hotel spregovoriti, pripetilo natančno
tega
in
tega
dne,
ob
tej
in
tej
uri.
Takega
mraza najtstarejši ljudje ne pomnijo.
Tolikš
ne
volje do dela nisem še videl.
Kazalni zaimki kažejo na določeno osebo ali stvar, njih lastnost,
velikost ali vrsto.
2. Za kazalne zaimke nam rabijo tele oblike:
a)
ta,
to ,
t o; tisti, tista, tisto; oni, ona
, ono;
isti, ista, isto;
b)
tak, taka, tako; takšen, takšna, t akšno;
c)
t olik, t olika, toliko; t olikšen, t olikšna, t olikšno;
č)
ta le, tistile, onile, takle; le-ta, le-oni.
Kazalni zaimki imajo obrazila za moški, ženski in srednji spol
kakor pridevniki. Kažejo na osebe ali predmete (a), lastnosti (b)
ali na kakovost (c). Pogosto se vežejo s členkom ie; kadar je na
koncu, se piše skupaj z zaimkom, če je pa členek pred
ta
ali
oni,
pišemo vezaj.
176
