vidi. Pomagaj
si
sam, jaz ti ne morem! P reh itro je s
seboj
(s
sabo)
zadovoljen. Vi pa pred
seboj
pometajte!
Predse
glej, da ne padeš!
Nič niso gledali
nase.
M i d v e sva obračunali med
seboj.
Vzeli sta
jo
m edse.
K d o r
sebe
ne spoštuje,
sebi
v skledo pljuje. Premagati
sebe
je največja zmaga. Narod, zaupaj
v ase
!
Ležeče tiskani zaimek je oblika istega zaimka, pa stoji namesto
zaimkov 1., 2. ali 3. osebe v ednini, dvojini in množini ne glede na
spol. Povsod se nanaša (povrača!) na osebek istega stavka. Zato
mu pravimo povratno-osebni zaimek. Ima daljše in krajše oblike
in se veže v tožilniku prav tako s predlogi kakor osebni zaimki.
Za imenovalnik nima oblike. V drugih sklonih imamo:
1. —, 2.
sebe, se,
3.
sebi, si,
4.
sebe, se,
5.
pri sebi,
6.
5
seboj (s sabo).
Kadar se osebni zaimek nanaša na osebek istega stavka, rabimo
torej za vse osebe in vsa števila povratno-osebni zaimek.
Pomni. Tako je plah, da se sam
sebe
boji. Še sam
sebi
ne verjameš.
Le sam
sebe
poglej, kakšen si! Sam
pri sebi
red napravi! Ali si to s a m
od sebe
naredil? Kar zmeraj sama s
seboj
govori. — Zmaga
nad
s a m i m
seboj
je pač najtežja. Strah
pred
s a m i m
seboj
ga je gnal iz samote.
Kadar ima povratno-osebni zaimek kot predmet pred seboj po-
udarni izraz
sam
, tedaj ostane ta v vseh sklonih nespremenjen. Če pa
je povratno-osebni zaimek prilastek, se
sam
ujema z zaimkom v sklonu.
Raba. — 1. Ju tri bom začel tipkati. Ali mi boš pomagal?
Jaz
bi tipkal,
ti
bi mi pa narekoval. — Ne,
jaz
bom tipal, ti boš pa
narekoval, boš laže še kaj popravil med narekovanjem. Tako bova
hitreje in boljše delala. —
Mi
vam ne nagajamo,
vi
pa nas pustite
pri miru! — Kdo to pravi, Janez. No, če
on
to pravi, potem komaj
kaj verjamem.
Preglej zgornje stavke in razberi, v katerih prim erih imamo
osebne zaimke v imenovalniku, v katerih pa ne! Včasih jih slišimo
tudi v takih stavkih, kjer niso poudarjeni, pa so nepotrebni, ker je
oseba razvidna iz glagolske oblike. Taka raba v knjižni slovenščini
ni pravilna. Osebne zaimke v imenovalniku rabimo le, kadar je
treba poudariti osebo.
2 Usmili se vsaj
njega,
če se
mene
nočeš! Usmili se ga! Usmili
se me! — Knjiga je namenjena
njej,
ne tebi; zameril bi se
ji,
če bi
jo
drugemu dal, pokažem ti
jo
pa lahko. — Kaj gledaš proč,
mene
poglej! Poglej
me,
no!
Njo
poslušaj! Le poslušaj
jih !
Od mene ne
zahtevaj tega! Od
njega
se uči! — Le
n ase
glej! Pridem
pote,
Bolezen je prišla
nadenj
.
174
