Zaimek (pronomen)
Delitev
1. Marko je delal in se učil, Majda pa ne. On je izdelal,
ona
pa ne. — Markov uspeh je očeta razveselil, Majdin neuspeh
ga
je
poparil. Mati je vprašala: »Ali si bolj vesel
njegovega
uspeha ali
bolj žalosten
njenega
neuspeha?«
Samostalnike in pridevnike imenujemo z eno besedo i m e n a .
Da nam ni treba ponavljati imen v neposredni bližini, stavimo
namesto n jih z a i m k e (za ime = pronomen).
2.
Ti
imaš več v smeteh kakor
jaz
v kašči.
S ebi
seješ,
sebi
žanješ.
Tvoja
glava,
tvoj
svet.
Vsakdo
nosi sodnika s
seboj. Tako
ovco je treba striči,
ki
je kosmata.
Kdo
zna noč temno razjasniti?
Katera
žena svet obhodi?
Kdor
nima v glavi, mora imeti v peti.
Kakršno
seme seješ,
takšno
žito boš žel. Pa naj
kdo
kaj reče!
Čigavi
smo
mi?
Titovi!
Zaimke delimo v:
1. osebne:
jaz, ti, on, mi, vi
itd. in
povratno-osebne:
sebe
—
se;
2. svojilne:
moj, tvoj, njen, svoj
itd.
3. kazalne:
ta, tisti, oni, tak
itd.
4. vprašalne:
kdo? kaj? kateri?
itd.
5. oziralne:
kdor, kar, ki
itd.
6. nedoločne:
nekdo, nihče, vsak
itd.
Osebni zaimek
Kaj je. — Mati se jezi: »Kdo je ubil skledo?
Ti,
Janez, ali
Majda?« — »
Jaz
že ne,« reče Janez,
»ona
jo je.« Majda pa vpije,
da
jo
je ubil
on.
Mati je koj spoznala: »Oba sta kriva,
vama
že
pokažem!
Mi
delamo in kupujemo,
vidva
pa uničujeta.«
P ri vsakem razgovoru ali dejanju ločimo 3 o s e b e :
1. tista, ki govori in pravi o sebi
jaz (midva, m edve, mi, m e)
je p r v a o s e b a ;
2. tista, ki z njo govorimo in ji pravimo
ti (vidva, v edve, vi, v e)
je d r u g a o s e b a ;
3. tista, o kateri govorimo in ji pravimo
on (ona, ono, onadva,
onedve, oni, one, ona),
je t r e t j a o s e b a .
171
