Gornji pridevniki imajo premični poudarek, vendar samo v ne
določni obliki, medtem ko ima določna zmeraj stalni poudarek.
Premični poudarek je posebno priljubljen v povedni rabi in v p ri
slovu, v prilastkovi rabi pa naglo peša.
Poudarek na obrazilu imata le imenovalnik in tožilnik, in sicer:
a) e d n i n a : sr. sp.
mlado drevo
in tož. ž. sp.
mlado ženo;
b) d v o j i n a : samo m. sp.
mlada moža
;
c) m n o ž i n a : za vse 3 spole:
mladi, m lade mlada so; sem
videl mlade može, m lade žene
in
mlada drevesa.
Po zgledu mlad se skanjajo
bled, bos, cel, drag, gluh, gnil,
gost, grd, hud, kriv, len, lep, ljub, nag, pust, skop, slan, slep, strm,
suh, trd, zlat, zvest
,
siv, živ;
nadalje kratko poudarjeni
gol, hrom,
nor, nov, prost, rad
,
slab, star.
Pomni.
Tudi v teh primerih je premični poudarek častitljiva starina,
ohranjena zlasti v osrednjih narečjih; njega izguba bi škodovala voljnosti
in zvočnosti slovenskega jezika. Seveda je dovoljen tudi stalen poudarek.
2. Po licih so polzele
grenke solze.
Le zakaj si mu tako
gorak
(gorek)?
Peč je še
gorka.
P rav tiste dni sem imel silo
te žko
opravilo.
Strašne
mu misli rojijo po glavi. Tuj k ruh je
grenak.
Točila je
grenke
solze. Večer je bil
hladen (hladan).
Materine besede so
sladke.
Še možje so bili vsi
solzni.
Ležeče tiskani pridevniki imajo v im. ed. m. polglasnik s k ra t
kim poudarkom; ta se lahko spremeni v dolgo poudarjeni a.
Večina dvozložnic s premičnim poudarkom se lahko sklanja
po vseh treh zgledih, namreč kakor da imajo poudarek na osnovi,
na obrazilu ali premični poudarek:
gorek, gorkega; gorak
,
gorki;
gorek, gorkega.
Tako še:
droben, glasen
,
grenek, hladen, kalen,
krepek, krotek, masten, mehek, močen, plašen, plehek, poten, prašen,
rosen, sladek, solzen, strašen, tesen, željen.
Pomni.
Na drobno, na gorkem, na prostem, na mehkem, v mehko
skuhati.
Poudarek na obrazilu. — Gospodinja je bila
temna
in tuja.
V kotu se je odzvalo s
tenkim
glaskom. Jeza mu plam ti s
temnega
obraza. Dekletce je bilo
ten ko
in
m ed lo.
Nekateri pridevniki, zlasti taki s polglasnikom v osnovi in
obrazilu, morejo imeti poudarek vedno na obrazilu.
162
