zloženke:
motoglav, smrdokavra, srbopetec, tresorepka, vijeglavka,
vrtoglavica.
Imenske zloženke imajo v obeh delih ime, ponajvečkrat samo
stalnik ali pridevniško besedo. Sestavini srta zvezani z veznim voka
lom -o-, za mehkimi konzonanti -e-. Bistvenega pomenskega raz
ločka med sklopi in zloženkami ni. Danes so žive še tri vrste zloženk
z veznim vokalom: svojstvene, glagolske in sintaktične.
Vzemimo za svojstvene p rim er
trdoglav človek.
Sestavini sta se
strnili v enoto in stopili kot pridevnik v službo samostalnika
človek.
Kot celota pomenita neko lastnost, ki jo ima oseba ali stvar. Iz
prvotnih pridevnikov so po izpeljavi lahko nastali tudi samostalniki:
trdoglavec, trdoglavka, trdoglavost.
Zelo pogostna je tudi nadaljnja
izpeljava na
-ən: trdoglaven.
Zgodi se celo, da se prvotni pridevnik
substantivira:
Trdoglav, Zlatorog.
Glagolske zloženke imajo v drugem delu glagolsko osnovo:
drvosek.
P ri tem je
sek
osnovna beseda,
drvo
pa določilna. Glagolski
del utegne biti v drugi prevojni stopnji kakor pa glagol:
listognoj
(gniti),
vinotok
(teči). Ker je v osnovni besedi glagolska oblika, je
s tem že določena funkcija določilne besede, je namreč prav tista,
ki jo nahajamo v stavku ob povedku: prvi del je ali osebek ali
predmet ali prislovno določilo. Tako moremo razvezati
kolotek
v
kolo teče, konjeder
v
konje dere, uholaz
=
v uho leze, grdogled
= grdo gleda.
Glagolsko dejanje, izraženo v osnovni besedi, ima
aktivni, medialni ali pasivni pomen.
Drvosek
lahko pomeni 1. drva
se sekajo, 2. kdor drva seka, 3. kraj, k jer se drva sekajo, 4. čas,
ko se drva sekajo. Glagolske zloženke imajo torej zmerom stavčni
pomen. — Nekaj zloženk ni v skladu z gornjim pravilom:
drevored,
kolodvor, slavolok, brzovlak,
saj nimajo stavčnega pomena. Ker
so se že udomačile, jih ne preganjamo.
V tretjo vrsto sodijo imenske zloženke, ki so nastale iz sintak
tične zveze: iz enotnega pojma
Škofja Loka, Velike Lašče, Višnja
gora, Slovenska Bistrica
so nastali pridevniki
škofjeloški, veliko-
laški, višnjegorski, slovenjebistriški,
po njih pa somastalniki
Škofje-
ločan
itd. Čeprav jih ljudstvo ne uporablja, ker pravi samo
Ločan,
Laščan, Višnjan, Bistričan, so
vendar v knjižnem jeziku potrebni.
Da so pravilni, kaže ljudski primer
velika noč, velikonočen, veliko
nočnica.
Ker so zloženke »eminentna potreba moderne kulture« (Jagič),
slovenščina tej potrebi lahko ustreže z zgornjimi vrstami. Še
zmerom pa veljajo pravila starih slovničarjev, da ne rabimo zlo
ženke, kadar imamo zanjo nezloženo besedo:
god, parnik, miloščina,
rudnik, gasilec, slap, blaginja
(ne:
im endan, parobrod, milodar,
156
