Izvedenke iz nedovršnikov s pripono
-ba
so prvotno pomenile
glagolsko dejanje (
bramba, dražba
), iz dovršnikov učinek glagol
skega dejanja (
pogodba, zgodba
). Danes je to razločevanje skorajda
zabrisano.
Priponi
-ak
in
-jak
delata samostalnike iz glagolov (
požirak,
vijak)
in iz imen (
žlebak, belak
—
seljak, beljak).
Zmaguje -
ja k,
samo ta se namreč dodaja izvedenim pridevnikom:
pomorščak
(iz
pomorskjak); kozjak, m edenjak
;
podočnjak.
Kadar sestavljena p ri
pona
-njak
ni bila poudarjena, je v osrednjih narečjih oslabela v
-njek, -njək, -nk
in na tej zadnji stopnji se je srečala z oslabelo
obliko pripone
-nik.
Zatorej pišemo marikatero besedo z -
n ik ,
ki se
je nekdaj glasila -
n ja k : listnjak
in
listnik, čelešnjak
in
čelešnik,
kolednjak
in
kolednik.
Pripona
-ik
je danes silno redka, ker jo je domala izrinila se
stavljena
-nik
(iz -ən +
-ik).
Za
svetnik
beremo v celovškem roko
pisu
svetik.
Celo v primerih, kakor so
mučenik, učenik, senik
je
treba misliti na prvotno
senənik, sennik.
Neizčrpen v ir za nove
besede imamo v spoju orodne pripone
-lo
+
-nik: budilnik, hladilnik,
požiralnik, umivalnik.
Izglagolske izvedenke s pripono
-ka
pomenijo učinek glagol
skega dejanja
(bajka, povedka),
izimenske so manjšalke
(ročka,
zibelka).
Zlasti pa nam rabi pripona za tvorbo ženskih imen iz
moških:
mačka, zajka, bogatinka, gostačka, točajka, Mahnečka.
P ripona
-ica
je med najplodnejšimi. Rabimo jo zlasti za ženska
imena in manjšalke:
perica, žanjica
—
žabica, ročica.
Dodaja se
malone vsem pridevniškim in deležniškim priponam:
ilovica, apne-
nica, dremavica, grenčica, ostrica, kislica
,
mrtvica, drobnica, m lin
ščica, gomjica, repatica, srbečica, zavrelica, rezanica.
Dobra polovica
vseh teh izvedenk ima vmesno pripono
-ən: senčnica, deževnica,
jetnišnica, pisarnica, čistilnica.
Ž
enski samostalniki na soglasnik se
manjšajo s pripono
-ca: klopca, stvarca, lučca.
P ripona
-əc
dela imena delujočih oseb
(godec, kupec),
imena
prebivalcev
(Korošec, dolenjec, dolinec)
in manjšalna imena
(bratec,
kodre).
Končnici
-lec
in
-vec
sta v knjižnem jeziku zelo spremešani;
-vec
pišemo pri izvedenkah iz glagolskih pridevnikov:
bahav-ec,
laskav-ec.
Končnico
-lec
imamo od opisnih deležnikov
(pogorelec)
in samostalnikov z orodnim obrazilom
-lo: rilec, motovilec.
Če stoji
v zlogu pred pripono
l,
pišemo
-vec: volivec, selivec, ponavljavec,
sestavljavec.
Pripona
-aš
je iz madžarščine, p ri nas jo vse preveč uporablja
mo v športu:
nogometaš, košarkaš
(bolje:
košarkar).
154
