nekdanjega -dlo, ki dela orodna imena:
šilo, cedilo, zdravilo, držalo,
obuvalo.
Pripona
-elj
je domača v besedi
kašelj, kašlja,
pod nemškim
vplivom v
nagelj, nageljna
; ta drugi tip je silno razširjen po narečjih
(angeljna, Franceljna
), knjižni jezik pa se ga brani (
rablja, škratlja),
vendar včasih pripušča dvojnice.
Pripona -
telj
je domača samo v besedi
prijatelj,
sicer je izpo
sojenka iz drugih slovanskih jezikov in je spodrinila domače izve
denke (
učitelj : učenik
,
stvaritelj : stvarnik, tožitelj : tožnik, vodi
telj : vodnik).
Nove izpeljanke s to pripono niso potrebne.
Pripona
-ina
je še danes silo tvorna in pomensko bogata. Do
dana samostalnikom, pomeni izvor, snov ali izdelek:
gabrina,
svinina.
Izvedenke iz pridevnikov zaznamujejo lastnost:
belina,
globina, tišina.
Dodaja se tudi deležnikom
(bolečina, opeklina, izko
panina, odprtina
), zlasti pa pridevniškim izvedenkam na
-ov, -ev,
-en, -ən, -ar, -ski: bobovina, hrastovina; kraljevina, pajčevina;
cukrenina, testenina; brodnina, voznina; stanarina, vodarina; fan tov
ščina, bratovščina.
Navezuje se tudi na samostalniške pripone:
dragotina, jegnjetina, kletvina
itd.
Pripona
-təv
se je silno razmahnila; dela namreč glagolske sa
mostalnike iz dovršnikov, ker le-ti nimajo pravega glagolnika:
naselitev, ugotovitev, razmestitev.
P ripona
-stvo
dela iz samostalnikov in pridevnikov pojmovna
imena:
poganstvo, varstvo,
po fonetičnem načelu
človeštvo, gospo
stvo, moštvo
(iz
možstvo
), po etimološkem
ljudstvo, sredstvo.
Pripona
-e
(iz
-ent)
dela imena, ki pomenijo mladiče in majhna
bitja:
jagnje, žrebe, otroče.
Od malega je pomenski prehod na m anj
vredno:
pevče, zaspane, počasne.
V to vrsto so pritegnjeni tudi nek
danji zvalniki
(oče, Tone);
zelo je v rabi tudi pri okrajšanih slovan
skih in krščanskih imenih, ki so danes postala priimki:
Bole
iz
Bolje-
slav, Brate
iz
Bratislav, Jere
iz
Jernej
,
Kobe iz Jakob.
Pojmovne samostalnike dela slovenščina s priponami
-ota, -ost,
-oba, -oča: bridkota, bridkost, bridkoba, bridkoča.
Take potrate si ne
more privoščiti noben jezik, nazadnje zmaga ena oblika, v našem
prim eru
bridkost,
druge pa izginejo ali privzamejo kako pomensko
tančino. Tako imamo danes
čistost
(nravno),
čistota
(kovine),
či
stoča
(higiena). Zakaj prevlada ta ali ona tekmica, ne vemo, ver
jetno je vse igra slučaja, vplivnih pisateljev in pomembnejših
narečij. Vzhodna narečja ljubijo izpeljanke na
-oča,
v osrednjih
narečjih in v knjižnem jeziku vsebuje
-ost
največ abstraktnosti, zato
zmaguje.
153
