b)
polglasnik pred
j
je dal
i: morje, morij; gorovje, gorovij;
naselje, naselij; obzidje, obzidij; poslopje, poslopij.
3. Moja pesem je posoda tvojega
imena. Vremena
bodo se zjas
nila. Na
slemenu
je gnezdila štorklja. Nov je od pete do
temena.
Čakamo lepega
vremena.
— Jabolko ne pade daleč od
drevesa.
Odšel je brez
slovesa.
Konj je strigel z
ušesi.
— Ni take je mladenke,
ko naše je krvi
dekle.
Vse res je, kar
dekleta
morska pojo.
Ležeče tiskani samostalniki imajo razen v edninskem imenoval
niku in tožilniku podaljšano osnovo; osnova se podaljša za:
-en
: ime, vreme, sleme, teme, seme, rame itd .;
-es:
drevo, črevo, kolo, nebo, pero, slovo, telo, oje, ulje itd.,
uho ušesa, oko očesa, igo ižesa;
-et;
dekle, jagnje, dete, živinče, tele, fante, ščene itd.
Pomni. Ker se tako podaljšane osnove končujejo na soglasnik, so prej slovnice
imenovale sklanjatev teh samostalnikov soglasniško.
4. Pošlji še enkrat k zvezdam
oko!
Pisanih rut so vesele tvoje
oči.
Trta je pognala
očesa.
Rakova
oka
so kamenčki.
Samostalnik
oko
ima v množini tri oblike:
oči
(v pravem po
menu),
oka
in
očesa
(v prenesenem pomenu); oblika
oči
je ženskega
spola in se sklanja po II. sklanjatvi
(kosti).
5. Voz ima
kolesa. Kola
so v klonici.
Samostalnik
kolo
ima v množini
kolesa
(v pravem pomenu) in
kola
( = voz).
Pomni. 1. Nekateri samo množinski samostalniki sr. spola se prečesto sklanjajo
napak. Pomni, da gredo natanko po zgledu
mesto
ali
polje:
jetra, jeter, jetrom, jetra, pri jetrih, z jetri;
usta, ust, ustom, usta, pri ustih, z usti (ne: ustmi);
vrata, vrat, vratom, vrata, pri vratih, z vrati (ne: vratmi);
pljuča, pljuč, pljučem, pljuča, pri pljučih, s pljuči.
2. Samostalnik
sence
se sklanja v množini:
senca, senec ali senc, sencem, senca, pri senceh (-ih), s senci.
3. Samostalnik
zlo
se v ednini sklanja po zgledu
dno
, v množini pa takole:
1.
zla
, 2. — ,3 .
zlom
, 4.
zla
, 5.
v zlih
, 6.
z zli.
105
