V III. sklanjatvi jc pri bitjih edninski tožilnik enak rodilniku,
pri stvareh pa imenovalniku.
Pomni. Kdo zna noč razjasniti, ki tare
duha.
Soba je imela prijeten
duh
po žitu. —
Samostalnik
duh
ima v edninskem tožilniku
duha
, kadar pomeni dušo,
duh
pa, kadar
pomeni vonj.
V rabo je prišlo: berem
Slovenskega poročevalca
, zdravnik je operiral
raka
;
vendar moramo reči: operiral je
slepič
(ne:
slepiča
), saj je
slepič
stvar.
2. Vol je hodil pred
plugom
in družno potil se z
oračem
. Pesem
hitečih in pesem stoječih
valov.
Poslala mu je suhih
krhljev.
Primerjaj:
rak
z rakom
rakov
rakoma
rakom
in :
orač z oračem oračev oračema oračem
Kakor
orač
imajo obrazila:
mejaš
,
mož
,
konec
,
boj
itd.
Za soglasniki c, c,
š
, ž
,
j
prehaja tudi v obrazilih
o
>
e.
3. a) -
en:
česen, česna; oven, ovna; locen, locna;
-enj:
sveženj, svežnja; pedenj, pednja; raženj, ražnja;
el:
osel, osla; vozel, vozla; kotel, kotla; vogel, vogla;
-elj:
kašelj, kašlja; krhelj, krhlja ;
-ek:
dogodek, dogodka; ostanek, ostanka; petek, petka; kolek,
kolka;
-ec:
pevec, pevca; hlapec, hlapca; dedec, dedca;
-er:
veter, vetra; čeber, čebra ; oder, odra; meter, metra.
Toda:
j ezdec, j ezdeca; j azbec, j azbeca; tekmec
,
tekmeca; pre
mislek
,
premisleka; mislec
,
misleca; mrtvec
,
mrtveca.
P o l g l a s n i k v zadnjem zlogu imenovalnika izginja pred obra
zili v drugih sklonih, če ne nastane zaradi tega težko izgovorljiva
soglasniška skupina.
Pomni. Pišemo in govorimo
blagor
,
blagra.
b) Enozložni samostalniki s polglasnikom v osnovi se tudi rav
najo po zgornjem pravilu:
pes, psa; sel, sla; sen, sna;
toda:
beč,
beča ; bet, beta ; ses, sesa ; kes, kesa; dež, dežja.
98
