259
Glavni stavek:
pravimo;
odvisniki 1. stopinje:
kadar so kaplje
izredno velike in goste
(časovni odvisnik);
da se je oblak utrgal
(predmetni odvisnik);
dasi ne zadenemo bistva prikazni
(dopustni
odvisnik); odvisniki 2. stopinje:
ki padajo iz oblakov
(prilastkov
odvisnik);
tako da dežuje
(posledični odvisnik);
ki jo opazujemo
(prilastkov odvisnik); odvisnik 3. stopinje:
kakor bi iz škafa lilo
(načinovni odvisnik).
Govorni odstavek (govor).
§ 395. St avek (bodisi prosti ali zloženi) je le po o b l ik i
neka (samostojna) celota, po v s e b i n i je zopet le d e l nove,
večje celote, od katere je odvisen.
Stavki našega govora so med seboj tako zvezani, da potekajo
drug iz drugega. Posamezen stavek mora biti tak, kakršnega
zahteva celota. Vsak stavek se mora nanašati na prejšnjega;
drugi je določen po prvem, tretji po drugem, četrti po tretjem itd.
Vsi stavki, ki se med seboj pojasnjujejo in dopolnjujejo (in ki
tvorijo s tem samostojno govorno celoto, govorni odstavek, Rede-
abschnitt), so med seboj v v z r o č n i zvezi.
N. pr.
Cesar Justinijan je napravil Belizarju triumf Sprevod
je čakal Belizarja med Zlatimi vrati in Arkadijevim forom (v Bi
-
zanciju). V prvi vrsti so stali načelniki mestnih zadrug, za njimi
so se sporedili senatorji in plemiči, oblečeni v bele valovite obleke7
s svečami v rokah. Za temi je prišel zlat voz s kipom sv. Trojice.
Krog njega so tvorili častno stražo patridji, konzulari in carjevi
daljni sorodniki. Za temi so stali v bojni opravi, z zvezanimi ro
kami, ujeti Vandali. Zadnji med njimi je bil Gelimer
(Finžgar).
Kako so stavki med seboj zvezani, se vidi iz tega, da je zveza v govoru
takoj pretrgana, če bi kak stavek drugače postavili, kakor pa ga zahteva celota.
Obrnimo n. pr. stavke takole:
Belizarju je napravil cesar Justinijan triumf.
Med Zlatimi vrati in Arkadijevim forom je čakal Belizarja sprevod. Načelniki
mestnih zadrug so stali v prvi vrsti; senatorji in plemiči so se sporedili za njimi
itd. Na prvi pogled je očitno, da bi bili ti stavki le tedaj pravilno postavljeni,
če bi kdo vprašal, komu je napravil Justinijan triumf, kje je čakal sprevod,
kdo je bil v prvi vrsti itd.
Drugačna sprememba bi dala še drugačen pomen.
§ 396. Posamezen s t av ek more biti samostojna celota
le tedaj, kadar ne potrebuje nobenega drugega stavka v pojasnilo;
to so navadno stavki splošne vsebine, pregovori, reki itd., n. pr.
Vsaka reč ima svoj konec. Moli in delaj!
17*
