256
p r e c e j , z d a j c i itd. Ti časovni vezniki pomenjajo, da dejanje
glavnega stavka precej nastopi, ko se konča ono v odvisnem
reku. Na pr. Komaj to izgovori, svojo dušico spusti. (N. ps.) —
Kakor beseda materina, umira, peša tudi narodna slava in moč.
(Slom.) — Le da prinesem kaj na mizo, precej pridem. (Cegn.)
7. Med tem ko (wahrend), dočim (wahrend, wogegen, da
doch) stavi istočasno dejanje v nasprotje glavnemu dejanju; na
pr. Oče se trudi za gospodarstvo, med tem ko sin brez dela pohaj
kuje. — Z jedno nogo stoji na vozu, dočim stopica z drugo po tleh.
3. Primerjalni stavki.
§ 365. P r i m e r j a l n i (komparativni) stavki izražajo j ed-
n a k o s t ali i n a k o s t dejanja ali oseb in rečij, katere primer
jamo po njih lastnosti ali dejavnosti. Primerjalne stavke za
čenjajo vezniki: kakor, ko, nego; kolikor— toliko.
1
. kakor, ka k t i , v glavnem stavku: t ako (sicut, quemad-
modum — wie, gleichwie), primerja dejanja po njih jednakosti ali
podobnosti; včasi se t ako izpusti. Na pr. Kakor se posojuje, tako
se vračuje. (N. pr.) — Kakor rosa vročino hladi, tako de dobro
lepa beseda. (Ravn.) — Kakor si je postlal, tako bode ležal. (N. pr.)
— Tiho sta zapustila svet, kakor bi bil svečo popihnil. (Cegn.) —
Kakor se zdi trudnemu najemniku lep pomladnji večer, zdela se
bode pobozniku smrt mila in prijazna. (Ravn.)
Opomba. 1. Včasi rabi v tem pomenu tudi ko; na pr. Ko megla pred
solncem izgine, so posvetne sanje proč. (Led.) — Ko bi trenil, mine vse posvetno.
2.
Kakor da
(wie wenn, als wenn) se veže s pogojnikom ter kaže, da je
dejavnost ali lastnost, ki se primerja, neistinita ali le mogoča; na pr. Dela se,
k a k o r da bi nič ne vedel o tem, — Zdelo se mi je, k a ko r da so prišli
nebeški angeljci. — Včasi tudi brez veznika da, na pr. Kakor bi hotel reči. —
Kakor bi bil slep.
2
. kolikor — toliko (quot — tot; soviel — als) nam služi,
kadar merimo reči po množini ali številu; na pr.Kolikor glav,
toliko mislij. (N. pr.) — Kolikor krajev, toliko običajev. (N. pr.)
3
. ko, k a k o r , nego (quam — als) nam rabijo, kadar se
jedni reči lastnost v večji ali manjši meri prilaga kakor drugi,
zlasti pri primerjalni stopnji; na pr. Nič ni lepšega, ko je strah
božji. — Lepše, kakor srebro in zlato se sveti, sije modrost. (Slom.)
— Kar človek od daleč gleda, se mu zdi drugače, nego se mu kaze
v bližini. (Cegn.) — Kje je boljše, nego je med ljudmi, ki nas imajo
radi? (Cegn.)
