Ednina
Dvojina
Množina
P r e t e k l i č a s
1
. naj bi bil delal
naj bi bila delala naj bi bili delali
2
. —
—
—
3. naj bi bil delal
naj bi bila delala naj bi bili delali
2. Kaj
naj napišem
na ta prazni list, da ostane, kakor bil je,
bel in čist? Ali
naj
ti
pošljem
prepis? Vprašal je, kdaj
naj pride.
Ni vedel, kako
naj
to
naredi.
Kdo
naj gre?
Ukazal mu je,
naj
ne
hodi
več delat. Saj sem mu branila,
naj
ne
hodi
v takem z doma. Terjal ga je,
naj
mu koj vse
plača.
Prosil
ga je,
naj pride
kosit. Krjavlja so vabili,
naj prisede.
V prvem odstavku stoji želelnik v 1. ali 3. os. edn. v glavnih
in odvisnih stavkih in nadomešča velelnik. V drugem odstavku stoji
v odvisnikih, ki izražajo velelnike v odvisnem govoru.
V 1. in 3. os. edn. in v odvisnem govoru nam želelnik rabi
namesto velelnika.
3. »Je rekel, da pojde od hiše.« »Kar
naj!«
— »Toži nas.«
»Naj!
Bo že dobil, kar išče.« — »V našem seka.« »Pusti ga,
naj!«
—
»Dežuje.«
»Naj,
saj imamo doma dosti dela.«
Naj
je iz velelnika
nehaj = pusti,
a se je čut za ta pomen izgubil.
Nekaj samostojnosti je še ohranil tam, kjer nočemo ponavljati
glagola iz prejšnjega stavka in kratko rabimo samo
naj.
Pogojnik. — 1. Ko
bi
koza rep
imela, bi se
muham
branila.
Ko
bi
ne
bilo
tatov,
bi
ne
bilo
treba ključavnic. Ko
bi
ne
bil
zajec
nazaj
zijal, bi
ga ne
bil
pes
pobral.
Če
bi se
pridno
učil, bi še izdelal.
V teh zloženih stavkih nam glavni stavek pove, kaj bi bilo, ako
bi bil izpolnjen pogoj, napovedan v odvisniku; kjer ta ni ures
ničen, se tudi dejanje glavnega stavka ne uresniči. Če pa se pogoj
uresniči, se uresniči tudi dejanje glavnega stavka. Taka na pogoj
vezana dejanja izražamo s posebno glagolsko obliko, ki ji pravimo
p o g o j n i k ali kondicional. Ime ima od te zveze zato, ker v takih
zvezah ne moremo rabiti druge oblike kakor pogojnik.
V slovenščini je edina prava pogojniška oblika
bi;
ta se danes
rabi za vse osebe in števila v tej nespremenjeni obliki (včasih je
218
