brezosebnem izražanju izgublja čut za trpnost in dobiva nekak
aktivni pomen. Tožilniški predmet je osebek teh stavkov, zato niso
stavki več brezosebni in jih moramo temu primerno popraviti. To
storimo na dva načina: ali jih postavimo v osebni pasivni način: Pri
tem
je bil prezrt
mali obrtnik. Krivec
bo kaznovan.
Vsak dan
se
sliši
kaka novica.
Zagrešene so bile
hude napake.
Sprejemajo se
novi naročniki. V službo
se sprejme
takoj. Povsod
se vidi, sliši,
dobi
itd .; še bolje pa je, če postavimo izraze v aktivni način: Pri tem
so
prezrli
malega obrtnika. Vsak dan
slišiš
kako novico... Povsod
j o (ga)
j e v
ideti, slišati, dobiti
itd.
V brezosebni pasivni rabi ne smemo osebka izražati s tožilnikom;
če mora biti osebek izražen, rabimo osebno pasivno zvezo ali pa
aktiv.
Pomni.
Z gornjimi primeri ne smemo zamenjevati takih primerov, kjer so zaimki
upravičeni r odil nik i, odvisni od kakega nedoločnega ali glavnega števnika od 5
dalje ali kakega drugega količinskega izraza, n. pr.: Koliko
se
jih
sprejme
? (= koliko
jih je mogoče sprejeti?) Nič
se
ga
ne vidi
iz vode (namreč ko la pod mostom). Koliko
glasov seje slišalo?
Slišalo se
jih je sto.
Nedoločnik
Kaj je. —
Govoritije
srebro,
molčati
pa zlato.
Umreti,
bratje, težko
ni,
pustiti
nade, to boli. Naročili so
jesti
in
piti
za cel teden. Sramoval
se je
priznati.
Še danes mora
biti rešen.
V gornjih stavkih bi nekatere nedoločnike lahko nadomestili s
samostalnikom (
govor, molk, smrt, jed, pijača
). Glagolska narava
te oblike se kaže v tem, da ima predmete kakor glagol in ne pod
rednih prilastkov kakor samostalnik (
pustiti nade
—
zapustitev nad).
V vseh drugih pogledih pa je oblika nedoločena, ker ne ločimo ne
osebe ne števila ne časa ne naklona in se nikakor ne pregiblje; od
tod tudi ime n e d o lo č n ik ali infinitiv.
Nedoločnik (infinitiv) je nepregibna glagolska oblika, ki ima
naravo samostalnika in glagola.
Raba. — 1. Lahko je
raniti,
a težko
ozdraviti.
— Dolgo ni
mogel
zaspati.
Na to ne maram
misliti.
Znaš
brati? Delati
ne znam,
228
