Glagol
dati
v teh zvezah pomeni povzročitev ali dopustitev
dejanja, medtem ko p u s tit i pomeni samo dopustitev in nikoli
povzročitve; zato ju ne smemo zamenjavati. Izraz
se da
pomeni
možnost
(je mogoče
).
Pomni. Pri nedoločniku ne smemo uporabljati predloga
za,
n. pr.:
Veliko je
imel za govoriti. Saj ni za povedati. Nimam nič za brati (jesti, piti). Dal mu je za prodati.
Namesto tega govorimo:
Veliko je imel govoriti. Saj ni, da bi povedal
ali:
Saj se ne da
povedati. Nimam nič, kar (da) bi bral
ali:
Nimam kaj brati. Dal mu je, da bi prodal
ipd.
Namenilnik
Kaj je. — Tja na samotni grob partizana v gozdu h o d i
žalovat
starka mati. Gospodar o d id e gosta
sprejemat
in
gostit
. Blaž, nič
ne h o di rose
otepat
in
kričat
po vasi. Vsak dan je v ab il
pit
in
pet
v gostilno. Mati je p o k lic a la sina
jest.
H o d il
se
je
strič
in
brit
kar čez cesto. Vsak je znal za vse trpeti, eden šel za vse bi
umret.
Hčer je p o s la l
iskat
knjige. Ne p o š ilja j tja otrok jagode
nabirati
Ne gon i me
kosit
in
sekat
v tuje! P r id i
se greti
Vsako
jutro
se
je h o d il
umivat
k studencu. Pojdi si
sest
ali
leči
Ležeče tiskane oblike so kakor nedoločniki brez -z; narejene so
večinoma iz nedovršnih glagolov, le redko tudi iz dovršnikov. Stoje
redno za glagoli premikanja ali takimi, ki premikanje povzročajo;
nadomestili bi jih lahko z odvisniki:
...da bi sprejemal in gostil
,
...da bi roso otepal in kričal po vasi
,
...da pokosi travo,... da bi
prišli in pili in peli...
Ti namerni odvisniki kažejo, da nam oblika
na
-t
ali
-č
za glagoli, ki pomenijo ali povzročajo premikanje, izraža
namen. Zato imenujemo to obliko n am e n iln ik ali supin. Oblika se
ne da pregibati in je neosebna. Trpnega načina ne pozna, pač pa
medialnega.
Namenilnik nam pri glagolih, ki pomenijo ali povzročajo pre
mikanje, rabi za izražanje namena.
Raba. — 1. Sina je d a l
učit
v delavnico. Janez je d a l obleko
delat.
Pozimi d a jo predivo
prest
, pomladi pa tkalcu platno
tkat.
Ne d a ja j prehitro
tiskat
svojih izdelkov!
230
