Primerjanje stavkov nam kaže, da predmet v tožilniku v aktivnem
stavku postane osebek pasivnega stavka; osebek aktivnega stavka
pa postane povzročitelj glagolskega stanja, izražen pa je na različne
načine s predlogi (
od, po, s, z,
v,
zaradi
ipd.) kot prislovno določilo
načina ali vzroka.
4. Tako
sem bil zbit
in
utrujen,
kakor bi bil tri dni mlatil. Brez
ključka
je zaklenjeno. Naj bo pozabljeno,
kar je bilo! Zadnja sraga
krvi
je prelita. Zagotovljena
je svoboda znanstvenega in umetniškega
dela.
Pri sosedovih
se čedi
in
pomiva, kuha se
in
peče
od ranega jutra
do pozne noči. Po tvoji volji bom pel: kako
prideluje se
krompir
najbolji, kako
odpravljajo se
ovcam garje. Obravnava pred sodišči
se vodi
v jezikih republik.
Trpni način nam pove, kako z osebkom je, kakšno je njegovo
stanje. Zato ga uporabljamo zlasti tedaj, kadar hočemo poudariti to
stanje, ne pa, kdo ga povzroča; zato je večina pasivnih stavkov brez
povzročitelja in bi v ustreznih aktivnih stavkih morali osebek šele
dodajati. Tako izražanje ljubijo neosebni predpisi.
To posebnost slovenščine nam lepo razlaga Fr. Levstik: »Nihče ne pravi:
,Bežim,
ker sem bil od očeta tepen‘;
ampak:
,Bežim, ker so me oče tepli‘.
Ako bi te kdo vprašal:
,Zakaj bežiš?‘
in bi mu ti odgovoril:
,Ker sem bil tepen,‘
te vendar oni ne bo dalje vpra
šal:
,Od koga si bil tepen?‘
marveč bi dejal:
,Kdo te je tepel?‘«
5. a) Letos
se je
veliko
zidalo (naželo, nakosilo
itd.). Pri nas
se
veliko
bere
(malo
piše).
Dolgo
se je govorilo
o tem. V mlinu
se
dva
krat
pove.
Le migaj z jezikom, pa
se
ti
bo govorilo.
Vse se
sme
vpra
šati, samo to je druga reč, ali
se če
odgovarjati ali
se neče. Vzame se
že,
vzame
, le
vrača se
težko.
Se ve
, da ni res ( =
seveda
ni res). Govoril
je, kar
se da glasno.
b) Slabo
se vidi.
Dobro
se čuti.
Nič
se
ne
sliši.
Lepo
se dela (orje,
pleve, kosi).
Ali
se
kaj rada
reže
(trava)?
Reče se
lahko,
naredi se
težko.
c) Tod
se gre
na Triglav.
Pride se
v eni uri. Z njim
se
lahko
shaja.
No,
se
že
živi. Umrje se
tudi brez denarja. Prijetno
se hodi
(leži, sedi, spi, počiva).
226
