V živahni pripovedi se v določenih zvezah rabi nedovršni seda
njik za izražanje preteklosti; uvajati ga mora zmeraj dovršni sedanjik.
Pomni. Nedovršni sedanjik redno ne more rabiti za izražanje prihodnosti. Napačno
je še: Jutri
pišemo
slovensko nalogo, prav:
...bomo pisali...
Prva predstava
se vrši
v nedeljo, prav:
...se bo vršila = bo...
Daj, da to, kar sem sklenil, tudi
spolnjujem,
prav: ...
bom spolnjeval...
4.
Rudi piše , da
dela
in dobro
služi.
Lani je bil vse leto brez
zaslužka, pa je vendar p i s a l , da
dela
in dobro
služi.
Je že tak,
čeprav bi mrl od hudega, bo p i s a l , da
dela
in dobro
služi.
Ležeče tiskani nedovršni sedanjiki stoje tu v predmetnem
(objektnem) odvisniku in izražajo dejanje, ki se godi hkrati z
dejanjem nadrednega stavka. V takih primerih torej izraža nedo
vršni sedanjik sedanjost, preteklost ali prihodnost.
Z nedovršnim sedanjikom izražamo zlasti v predmetnih odvis
nikih dejanja, ki so hkratna s katerim koli časom v glavnem stavku.
Dovršni sedanjik. — 1. Pavle in Nace sta se dogovarjala za
radi njive. Slednjič je Pavle povzel: »Sedaj veš vse,
ponudim
njivo
najprej tebi, ki si sosed; odloči se, ali jo vzameš ali ne, ker imam
drugih kupcev.« Nace je pomolčal, puhnil oblak dima pod strop,
potem pa vzel pipo iz ust in rekel:
»Kupim.«
Segla sta si v roke
in se razgovarjala naprej o tem, kako se bo kupčija izvedla.
Sedanji čas je pravzaprav le trenutek med preteklim in pri
hodnjim časom. Zato moremo ujeti vanj le tako dejanje, ki se ravno
ta vmesni trenutek začne in konča. To pa je moči samo tako, da
pomeni naznanitev dejanja že tudi izvršitev. Ko je Pavle rekel
»ponudim«,
je bila ponudba njive izvršena; ko pa je Nace izrekel
»kupim«,
je bila kupčija sklenjena. Ko bi bil kdo Naceta vprašal
med dogovarjanjem, kako je s to njivo, bi mu bil odgovoril:
Ku
pujem jo«.
Ko bi ga bil pa vprašal po sklenjeni kupčiji, bi bil odgo
voril:
»Kupil sem jo«.
Tak dovršni sedanjik pomeni torej pravo
sedanjost; so pa to redki primeri, ker jo more rabiti samo prva
oseba sama o sebi, ker le ona more odločati s svojo besedo o iz
vršitvi dejanja. Rabimo jo pri slovesnih obljubah, zapovedih, odlo
čitvah ipd .:
rečem, zapovem, obljubim, obljubimo, prekličem.
207
