b)
Nedoločniško in sedanjiško osnovo imajo enako glagoli
žg-a-ti
—
žg-e-m, tk-a-ti
—
tk-e-m
in
tk-a-m, ph-a-ti
—
pš-e-m
in
ph-a-m.
Ti glagoli so že začeli prehajati v 1. razred te vrste in so danes
dovoljene tudi oblike
suvati, suvam, suvaj-te!
poleg
suj-te! ščuvati,
-am, ščuvaj-te
in
-ajte!pljuvati, pljuvam, pljuvaj -ajte
poleg
pljuj -te!
bljuvati, bljuvam, bljuvaj -ajte
poleg
bljuj -te!
toda samo
ruj -te!
snuj -te! k uj -te! truj -te!
2.
Sem štejemo tudi glagole
kov-a-ti
—
k u-je-m, snov-a-ti
—
snu-je-m, trov-a-ti
—
tru-je-m,
ki jim -
u-
ozir.
-ov-
spadata h korenu
in ne, kakor glagolom VI. vrste, k priponi.
Suv-a-ti
je nastalo iz
sov-a-ti
po sedanjiku
su-jem.
Po sedanjiku so narejene tudi oblike
bljuvati
(za prvotno
bljəvati), kljuvati
(za
kljəvati
),
pljuvati
(za
pljəvati).
Sedanjiki
bljujem , kljujem , pljujem
so pravilni. Prvotno
rəvati
—
rujem
je dalo pravilno
rvati
—
rujem
in nato po sedanjiku
ruvati.
Sem štejemo tudi glagole z nedoločniško podstavo na
-e
in -
a,
nedoločniško pripono -
a
-, zev pa zapira
j: se-a-ti
>
sejati, vejati,
dejati
—
dejem, smejati se; ta-j-a-ti se, majati, lajati, dajati
in zlo
ženke. V sedanjiku imajo pripono
-je-,
nekateri po vplivu 1. razreda
tudi
-ja-: se-je-m, vejem, dejem, sme-je-m
in
sme-ja-m se, tajam
in
tajem, lajam
in
lajem, majam
in
majem, dajam
in
dajem.
Velelnik
delamo s pripono
-i-,
ki se za samoglasnikom spremeni v
-j-:
se-i-te
>
sejte, vejte, dejte, smejte se,
toda
otajajte, majajte, lajajte,
dajajte (dajte
je od
dati).
Glagoli tega razreda imajo v 3. os. mn. lahko tudi krajše oblike
poleg daljših:
berejo
—
bero, ženejo
—
ženo, žgejo
—
žgo, dajejo
—
dajo
(nasproti
dajo
od
dati), smejejo se
—
smejo se, majejo
—
majo,
toda samo
sujejo, pljujejo, rujejo, sejejo, lajajo, ščujejo.
Po
krajših oblikah delajo deležnik na
-č: beroč, žgoč, pljujoč,
toda
lajajoč.
Po s ebno s t i .
Smeji
se ko cigan belemu kruhu.
Pogledi
no,
kaj so začeli počenjati otroci! Oko v oko mi
gledi! Glede
na raz
mere je kar dobro.
Glejte,
Rimljani, kako vas je Cezar ljubil!
197
