ne more biti dvoma, na koga se nanašata. Vendar pa sta
jaz
in
ti
moškega, ženskega ali srednjega spola, na kogar se pač nanašata.
Tudi v množini in dvojini se lahko rabita obliki
mi
in
vi
brez
razlike na spol, vendar navadno srečujemo za ženski spol obliki
me
in
ve;
za srednji spol ni posebnih oblik.
V imenovalniku dvojine so se za vse osebe uveljavile množinske
oblike; da se ločijo od množine, so privzele števnik
-dva -dve
kot
sestavni del zaimka.
V tretji osebi dvojine je v rabi več različnih oblik, nekaj starih
dvojinskih, ki so še v rabi, nekaj pa novih množinskih, ki izpod
rivajo dvojinske. Vsa mnogovrstnost dvojinskih oblik izvira od tod,
ker se dvojina redkeje rabi.
b) Pri vseh osebah v ednini, pri 3. osebi v dvojini in množini
ločimo v rodilniku, dajalniku in tožilniku poleg navadnih oblik
tudi k r a jš e oblike. Te so naslonke ali enklitike ali pa kratko
poudarjene, kakor so zaznamovane v preglednici.
c) V tožilniku ednine za vse osebe, v tožilniku množine in
dvojine pa samo za 3. osebo se e n o z lo ž n i p r e d lo g i vežejo
s krajšimi oblikami v eno besedo. V teh zvezah se je v 3. osebi
ohranilo nekaj starih oblik, ki jih sicer ne uporabljamo. Namesto
ga
se za moški spol natika
-nj,
za srednji spol pa
-nje
ali
-nj;
za
ženski spol se natika
-njo
namesto
jo,
v dvojini
-nju
namesto
ju,
v množini pa
-nje
namesto
jih.
Če se predlog končuje na soglasnik,
tedaj govorimo in pišemo med njim in
-nj
vezni polglasnik
( čezənj,
nadənj).
Med predlogom v in zaimkom pa se je okrepil a > a ter
postal vezni samoglasnik
( vate, vanj).
Tako smo dobili tele oblike:
čez:
čezme čezte čezse čezenj čeznjo čeznje čeznju čeznje
med:
medse mednje mednju mednje
na:
name nate nase nanj nanjo nanje nanju nanje
nad:
nadme nadte nadse nadenj nadnjo nadnje nadnju nadnje
ob:
obme obte obse obenj obnjo obnje obnju obnje
po:
pome pote ponj ponjo ponje ponju ponje
pod:
podme podte podse podenj podnjo podnje podnju podnje
134
