Nekateri deležniki so domala izgubili glagolski značaj in postali
pravi pridevniki; to je jezik pogosto tudi na zunaj pokazal s tem,
da jim je dodal pridevniško pripono:
boječ
otrok (ne
boječ se),
bleščeč, bodeča
neža,
čuječen, gorečen, mogočen, neumrjočen, pereči
ogenj,
pričujočen, rdeč, vedečen, vroč, všečen
(iz
voščeč); lakomen,
pitcmen; iznajden
( = iznajdljiv),
pisano
polje,
pošten, stisnjen
( = sko
puški),
zahvaljena
pesem,
zaspan; zabuhel, zabrekel, zamolkel, one
mogel, opolzel, osupel, otrpel
,
prhel, puhel, stekel, trhel, vrel, zatohel
Zlaganje pridevnikov. —
Za pridevniške zloženke velja domala vse
tisto, kar za samostalniške. Delimo jih na sklope in prave zloženke.
Sklopi so zelo pogostni zlasti z zaimkom in števnikom v prvem
delu:
vesoljni, ničvreden, vseveden, vsegamogočen, trinožen, štiri-
nogat, petfunten, dvanajstleten
. Posebne vrste sklopi so sklonski;
v njih je s sklonom izražena sintaktična enota okamnela:
boga
boječ, sebeljuben
. Dandanes se rabi kopica novih s takimi pridev
niki, ki terjajo genitiv:
bojaželjen, častiželjen, ukaželjen, častihlepen,
častilakomen, častivreden
in po naliki tudi
častiljuben
. Vsi ti primeri
imajo že en sam poudarek. Prav gotovo pa istih besed ne bi mogli
pisati skupaj, kadar vsak del ohrani svoj poudarek:
željen dobička
ali
dobička željan, hvale željen, gospostva željen
. Seveda niso dovo
ljeni po nemščini suženjsko prikrojeni primeri
hvalevreden, milosti-
poln, čudapoln, grozepoln,
prav je
pohvalen, milosten
ali
milosti
poln, čudovit
,
grozen.
Prave zloženke so kakor pri samostalniku:
a) svojstvene:
svojeglav, dolgouh
,
zlatolas, črnoglav, golobrad
,
krivonos, mlečnozob, rdečelas, trdovraten, zlatoper
itd.;
b) glagolske:
samogolten, sladkosneden, hudodelen, tihotapski,
črvojed, domoljuben
,
črnogled, radodaren, kolovozen;
c) sintaktične:
hudouren, velikonočen, škofjeloški, narodnoosvo
bodilen, literarnozgodovinski
.
Napačno je napravljena zloženka
nadebuden,
prav je
nadobuden,
ker je v zloženkah vezni vokal -
o
-. Prav tako ni dopustno rabiti
po nemškem napravljene
zrakotesen, vodotesen, ognjavaren, ognje-
trden,
ker nimajo stavčnega pomena; pravilno se glase:
neprodušen,
vododržen
ali
neprepusten, varen pred ognjem, nepregoren.
131
