bova hitreje in bolje delala. —
Mi
vam ne nagajamo,
vi
pa nas
pustite pri miru! — Kdo to pravi, Janez. No, če
on
to pravi, potem
komaj kaj verjamem.
Preglej zgornje stavke in razberi, v katerih primerih imamo
osebne zaimke v imenovalniku, v katerih pa ne! Včasih jih slišimo
tudi v takih stavkih, kjer niso poudarjeni, pa so nepotrebni, ker je
oseba razvidna iz glagolske oblike. Taka raba v knjižni slovenščini
ni pravilna. Osebne zaimke v imenovalniku rabimo le, kadar je
treba poudariti osebo.
2. Usmili se vsaj
njega,
če se
mene
nočeš! Usmili se
ga!
Usmili
se
me!
— Knjiga je namenjena
njej,
ne
tebi
; zameril bi se
ji,
če bi
jo
drugemu dal, pokažem
ti jo
pa lahko. — Kaj gledaš proč,
mene
poglej! Poglej
me,
no!
Nje
poslušaj! Le poslušaj
jih
! Od
mene
ne
zahtevaj tega! Od
njega
se uči! — Le
nase
glej! Pridem
p ote.
Bolezen je prišla
nadenj.
Daljše oblike zaimka rabimo, kadar je zaimek smiselno po
udarjen in kadar stoji za predlogi; v tožilniku navadno uporab
ljamo s predlogom strnjene oblike.
Krajše oblike zaimka rabimo le, kadar zaimek ni poudarjen,
z redko izjemo ob predlogih: živeti vrli mož ne sme
za se.
3. V daljni deželi je živel kmet,
ta
(ne:
on)
je imel tri hčere.
Če imenovalnik osebnega zaimka nima poudarka, a je le treba
rabiti zaimek, uporabljamo kazalni zaimek
ta
ali
le-ta.
Svojilni zaimek
Kaj je. —
Materina
podoba.
Njena
podoba. — Drži samo
očetova
beseda. Drži samo
njegova
beseda. —
Naša
prva luč je sonce.
Moja
glava,
moj
svet,
tvoja
glava,
tvoj
svet. Končano
njuno
je življenje.
Naši
fantje delajo izvrstno.
Ležeče tiskane besede nam kažejo, čigavo je kaj. Imajo različne
oblike po tem, za katero osebo izražajo svojino, za katero število
lastnikov ali včasih tudi za kateri spol lastnika nam služijo. Po
slovnični obliki so pridevniki, ki se z odnosnim samostalnikom
136
