ujemajo v sklonu, spolu in številu. Ker kažejo svojino, jim pravimo
s v o jiln i zaimki.
Oblike. —
1. Svojilni zaimki so:
En lastnik
1. oseba
moj -a -e
2. oseba
tvoj -a -e
Dva lastnika
najin -a -o
nas -a -e
vajin -a -o
vaš -a -e
njun -a -o
njihov -a -o
Več lastnikov
3. oseba
{njegov -a -o
{njen -a -o
povratni
svoj
svoja
svoje
Pri svojilnih zaimkih ločimo kakor pri pridevniku spol, sklon
in število odnosnega samostalnika, poleg tega pa osebo, število in
včasih tudi spol lastnika.
2. N a še l j u d s t v o se je bojevalo za
svojo
svobodo, za
svojo
neodvisnost, za boljšo in srečnejšo prihodnost! Jaz hvalim
svoje
blago, ti
svoje,
kakor vsak b e r a č hvali
svojo
malho.
Svoj
uk
spoštujete premalo. Ljubi
svojo
domovino!
Povratno-svojilni zaimek ima ne glede na osebo, število in spol
lastnika eno samo obliko; rabimo ga, kadar izraža svojino osebka
v stavku.
Raba. — 1.
Moja
mati je prišla, ne
tvoja.
Mati je prišla, ne
oče. —
Njegovo
knjigo sem našel,
svoje
pa ne. Knjigo sem našel,
zvezka pa ne. — Oči so se mu razširile, usta so se mu odprla (ne:
njegove oči..., njegova usta...).
Svojilne zaimke rabimo le, kadar imajo poudarek.
2.
Beseda
njena
— grom rohneč in
nje
pogled je blisk goreč
Priljudna in lepa je
njega
hči.
Nje
pogledi svetle strele. Lej, torej
je bledo
njih
cvetje velo. Tudi on se je zanesel na
njih
spanje. Bodi
mi
prijatelj! A ura za uro beži in sen
mu
ne stisne oči. Kaj je
naša
tretja luč? Kaj
nam
je četrta luč?
Namesto svojilnih zaimkov nam rabijo včasih tudi rodilniki ali
dajalniki osebnih zaimkov.
137
