kdo?
koga?
komu? (komu ?) koga? pri kom? s kom?
k aj?
česa?
čemu?
kaj?
pri čem? s čim?
To sta tista dva zaimka, s katerima se vprašujemo po sklonih.
Primerna sta za to rabo, ker z njima vprašujemo po samostalnikih
v vseh sklonih, ne glede na spol ali število. Pri teh dveh zaimkih
ločimo samo sklon.
Vse druge vprašalne zaimke sklanjamo kakor pridevnike in lo
čimo pri njih spol, sklon in število.
Raba. —
Kdo
je prišel? (Neka ženska.) —
Kdo
je hodil po
vrtu. Biti sta morala vsaj dva. —
Kdo
je kriv te nesreče? —
Kaj
ti je
padlo v oko?
Kaj
je skočilo čez cesto? (Maček je bežal pred psom.)
Kaj
je krivo neuspeha?
Kaj
seje zgodilo?
Kdo
je ta človek? (Moj svak.)
Kdo
je ta ženska? (Moja teta.)
Kdo
sta ta dva mlada delavca? (Dva Ljubljančana.)
Kdo
so ti tovariši?
(Moji znanci.) —
Kaj
je tistole drevo ob zidu? (Češnja.)
Kaj
je ta
tovarišica? (Učiteljica.)
Kaj
sta tisti dve senci v dnu vrta? (Dva pri
tlična grma.)
Kaj
so ti tovariši? (Delavci iz rudnika.)
Kaj
sta ta dva
mlada delavca? (Dijaka.)
Kadar sta
kdo?
ali
kaj?
v stavku osebek, se
kdo?
veže s povedkom
kot edninski samostalnik moškega spola,
kaj?
pa kot edninski samo
stalnik srednjega spola. S
kdo?
vprašujem po osebah na sploh, ne
glede na spol in število, s
kaj?
pa samo po stvareh na sploh, ne glede
na spol in število stvari. Kakor hitro pa razločim osebe ali stvari po
spolu in številu, že vprašujem po vrstah oseb ali stvari in moram
uporabljati
kateri -a -o?
Če sicer slišim, d a je n. pr. zunaj ženska, pa
mi je samo do tega, da zvem, kdo je, in nočem niti toliko pokazati,
da vem, da je ženska, bom vprašal:
kdo je?
Če pa hočem pokazati,
da vem, da je ženska, in hočem le še določiti osebo, bom vprašal:
katera ženska pa je zunaj?
Isto velja za osebe in stvari, po katerih bi
hotel določneje vpraševati, bodi glede na spol ali število.
Kdo?
in
kaj?
sta v stavku pogosto tudi povedno določilo. Tudi
v tem primeru ostaneta nespremenjena, naj bo osebek katerega koli
Sklanjatev.
— Zaimka
kdo?
in
kaj?
sklanjamo takole:
142
