189
V nanovo tvorjenih in tujih besedah
d
(kakor tudi t) ostaja
nespremenjen; n. pr. l j udski , v o j v odsk i , he l adsk i (Helada),
ho l andski , r odski (Rod); enako: ke l t ski , go t ski , k o
rintski.
c)
Kadar tvorimo pridevnike imenom tistih krajev, ki imajo
p r i devn i k in s amo s t a l n i k v sebi, združimo obe besedi v
pridevnik; n. pr. Črna gora: č r no g o r s k i , Novo mesto: n o v o
meški , Škofja Loka: ško f j e l oški .
§ 315.
Glede
naglasa
je pri i z p e l j a v i pomniti sledeče:
a)
Samostalniki, ki imajo naglas p r v o t no na neposlednjem
zlogu (gl. § 54.
b),
hranijo naglas na tem mestu tudi v izpeljankah;
n. pr.:
brat — brata: b ratec, bratov, bratranec, bratovščina;
slama: slamnat, slamnica, sl amnik, slamnikarstvo;
delo : delaven, delavec, delavnik, delavniški;
gorica: gori čica, gori čnik, gori ški;
potok (iz potok), potoka: potočnik, potokar, potočnica.
Na istem mestu obdrže naglas tudi samostalniki, pri katerih
je pr vo t no kratki končni naglas p r e s t op i l na predposlednji
dolgi zlog (gl. § 48, I,
b
§ 49); naglas je pri teh izpeljankah
vedno p o t egn j en ; n. pr.
greh, greha: grešnik, grešnikov, grešnica;
križ, kri ža: kri žec, križček, kr ižnik, križevnik;
moka: močnik, močnica, mo kar (kar je že potvorjeno,
prv. mokar);
trava: traven, travnik, travniški;
sveča: svečnica, svečnik, svečar, svečarica.
b)
Samostalniki, ki v sklanjatvi naglas p r emi ka j o (ali
ga vsaj morejo premikati), t. j. taki, ki imajo široki e ali o v
neposlednjem zloga (gl. § 51.) ali so ohranili prvotni kratki končni
naglas (gl.§ 48,I,
a, b)
ali taki, ki premikajo do l g i po t i sn j en i
naglas (gl. § 53.
a) —
imajo v izpeljankah naglas navadno na
tisti končnici, na katero ga premikajo; n. pr.
gora (iz g o r a), gore : g o r i c a ; odtod dalje: g o r i č i ca ,
g o r i č n i k itd.;
voda (iz v o d a), vode: v o d i ca, v o d n i k, v o d n j ak, kraj
Vo d i ce;
glava, glave: g l a v i ca, g l a v n i k, g l a v i na, g l a v a r;
nož, noža (iz noža): nožič — nož i ča, noži č ek, nožar;
