270
Opomba.
Kadar je odvisnik skrajšan, tedaj stoji naslonica navadno za
deležnikom; na pr. Podaril mu je mnogo denarja, hoteč g a s tem podkupiti
(popoln stavek: ker g a j e hotel s tem podkupiti). — Delavci so se vlegli na
sušeče se seno (= na seno, ki se je sušilo). — V starih slovenskih mestih so
si vladali meščanje sami, zbirajoč se na trgu, kadar je bilo treba. — Človek
ne more vsekdar zakriti prirojenih mu slabostij.
d) Glagol sem, si itd. začenja govor samo tedaj, kadar je
s amo s t o j e n , ne pa pomožnik, in v v p r a š a l n i h s t a v k i h s
čl en ico l i ; na pr. Je Bog, ki vse ravna. — Je oko, ki vse vidi.
— Je li prostorojen? Je. — Ali bo varuh vdovam in sirotam?
Bo. — Si li ga slišal govoriti ? — So li prinesli oče kaj domu ?
Opomba.
1. V navadnem govoru se večkrat v p r a š a l n a členica, ali pa
tudi vz r o č n i veznik ker izpustita, in tedaj začenja naslonica stavek; na pr.
S i ga slišal? T i je vroče? Te kaj boli? — Nocoj ne grem, je prepozno
(= ker je prepozno). — Pomagaj mu, se mi usmili.
2. V narodnih pesmih čitamo čestokrat n a s l o n i c e na p r vem me s t u
v stavku, čeravno ni pred njimi nič izpuščenega; na pr. Se kralj Matjaž oženil
je. — So hlapci moji še hromi. — Sem nad jala se nujno te. — J e lunica
svetila in ura polnoč bila. — J i pravi, reče mlad kraljič.
V navadnem govoru bi stala naslonica za prvim stavkovim členom, kakor:
Kralj Matjaž se je oženil. — N ad jala sem se nujno te.
5. Nikalnica ne stoji vselej pred svojim glagolom in odrine
načinovno določilo za glagol, če je bilo prej pred glagolom; na
pr. Fant lepo piše — fant ne piše lepo. Solnce gorko pripeka —
solnce ne pripeka gorko. Toda: Solnce je gorko pripekalo — solnce ni
gorko pripekalo. — Človek vodi celo na konju ne uteče. (Cegn.) —
Ne prepahuj si želodca z osladnimi jedmi! (Ravn.) — Z jezičnim
človekom se nikar ne prepiraj! (Ravn.) — Ne prileže se vsaka roža
za klobukom. (N. pr.) Toda: Za klobukom se ne prileže vsaka roža.
Opomba.
Kadar se snide nikalnica z zastarelo aoristno obliko bi, stopi
p r a v i l n o p r ed nj o, kakor pred druge glagole, torej: ne bi vedeli, ne bi znali
itd.; v sedanji slovenski pisavi pa se stavi pogostoma za njo, rekel bi zato,
ker smo čut o glagolski naravi besedice bi skoro popolnoma izgubili. Na pr.
Ko vroči trud bi ne (nam. ne bi) potil človeka, kako bi v prsihr misel se rodila!
(Cegn.) — To bi ne bilo prav (nam. to ne bi bilo prav), ko bi le grablje imeli,
vil pa ne. (N. pr.)
6
. Vprašalna členica ali stoji na prvem mestu v stavku, in
nj e j s l e d i n a s l o n i c a ; vprašalna členica li pa stopi tik za
glagol, s katerim se zastavlja vprašanje; na pr. Ali je to resnica?
— Je li to resnica? — Ni li ta otroška igra podoba prihodnjega
življenja? — Prideš li ti ali tvoj brat? — Ali se prileže vsaka
roža za klobukom? Toda: Prileže se li vsaka roža . . . ?
