273
(Met.) — Če te nadloga obišče, se spomni, da je veliko drugih še
bolj nadložnih, od katerih se imaš učiti potrpežljivosti. (Met.) —
Kadar ogenj ljubezni ugasne, izkušnjave človeka zelo lahko podero.
(Met.) — Kadar pogleda človek na jesen rumenkasto drevje, katero
je malo prej zelenelo, ga obhaja navadno neka otožnost, in on sam
si ne ve povedati, zakaj; ako pa o tem premišlja, se bo kmalu uveril,
da izvira ta otožnost odtod, ker se spomni, daje tudi onminljiv. (Cig.)
2
. Kadar je odvisnik glavnemu stavku v sredo ali na konec
postavljen, tedaj je treba vselej gledati, da se p r i den e p r e c e j
za t i s t o be s edo , k a t e r i j e dan v p o j a s n j e v a n j e , da
ne bode med njima nikake druge besede razen kakega imenu pri
taknjenega pojasnila; na pr. Vsako delo ima svoja glasna znamenja,
katera so čudna ali morebiti smešna tem, ki niso tistega dela. (Vodn.)
— Bog, kateri siti in napaja, ne zapusti nikogar, kdor se sam ne
zapusti. (Pr.) — Marsikateri se hvali s takimi rečmi, katerih bi ga
moralo sram biti. (Met.) — Govornik mora poznati pravila, po
katerih se govor umetno zlaga, in tudi pravila, po katerih se zložena
stvar tako pred oči stavi, da zavzame poslušalca. (Slom.) — Sveti
mir je plul na praznik sv. rešnjega telesa nad hišami, pred katerimi
so šušneli v lahnem vetriču zeleni listi na visokih vejah, ki so obdajale
pot, po kateri se je vil dolg, svečan izprevod.
3. Dopovedni glagol stavku sploh na konec pokladati, kakor
v nemščini v odvisnikih, to ni slovenščini lastno. Pravo mesto
inu je kmalu za o z i r a l n i k om ali v e zn i kom, bodisi precej
za pomožnikom ali vsaj blizu njega. Predaleč naj se glagol nikoli
ne deva od svojega pomožnika, posebno na konec ne, razen v
kračjih stavkih. Na pr. Sam Bog ve za mejnike, doklej bo seglo
njegovo usmiljenje. (Met.) — Veseli naj bodo mladeniči, da jih od
začetka ne silimo s tujimi neznanimi besedami. (Vodn.) — Skrbi
svoj jezik olikati in tako brhko govoriti, da ga bodo spoštovali tudi
sosedje. (Slom.) — Kdor le svoja dobra dela vidi in zasluženja
drugih ne pozna, ta je nauka potreben. (Met.)
4. Kakor v prostem, jednako ne smejo tudi v zloženem
stavku b r e z n a g l a s n e besede ali nasloni ce začenjati govora.
Da tu pravo pogodimo, je treba gledati na to, ali stoji odvisnik
za glavnim stavkom, pr ed njim, ali pa v njegovi s r ed i ni .
a) Kadar stoji odvisni stavek za glavnim, tedaj se stavijo
naslonice v glavnem tako, kakor v prostih stavkih, v odvisniku pa
stojijo precej za o z i r a l n i m z a i mkom ali za v e zn i kom;
Slovnica. 8. izd.
18
