283
Večkrat se rimajo tudi: mlat — klad; mraz — nas; okrog
— j ok ; plot — rod.
Slabe so rime, kakor grdoba — hudoba, ime — same, lepo
— pojo; ali breznaglasnice: me — je ; srce — se; je — vrste;
šumi — gledati; srce — deklice itd.
Boljše in krepkejše so rime v besednem deblu kakor v konč
nici; na pr. glava — zdrava je krepkeje, nego nebesa — telesa,
ali sedijo — medlijo, ali gorko — svetlo.
Naposled še pomni, da se morajo v rimo postavljati one
besede, ki imajo v stavku poseben pomen in poudarek. Glede
na lepoglasje je zlasti paziti na to, da se samoglasniki v rimah
prijetno vrste. Preveč jednolične so rime, kakor -ice, -ije, -ila,
-ina, ali -ala, -aje, -ale, -ače itd., kadar se druga za drugo vrste,
ter so lepoglasju in pesniški obliki sploh na kvar.
§ 391.
Po vrsti, v kateri soglasno ubrane vrstice druga
drugi slede, so rime:
1
. z a p o r e dn e : aa bb cc . . .
Tam, kjer cvetlice krasno c v e t o ,
a
Mislim, da sreči venec p l e t o ;
a
Solnce pa rev’ce ves dan p r ep ek a ,
b
Kosec jim slednjič glav’ce poseka,
b
Virk.
2
. p r e s t o p n e : ab ab cd cd . . .
In kar rod za rodom de la ,
a
Čas natihoma p o d i r a ;
b
Mest posutih vrsta c e l a
a
Ti resnico to podp i r a .
b
Svetličič.
3. o b j emn e : abba . . .
Komur pevski duh sem v d i hn i l ,
a
Z njim sem dal mu pesmi s v o j e ;
b
Drugih ne, le te naj poj e ,
b
Dokler da ho v grobu v t i hn i l .
a
Prešeren.
4. z a p l e t e n e : aba, bcb, cdc . . .
Največ sveta otrokom sliši S l a v e ,
a
Tja bomo našli pot, kjer nje s i nov i
b
Si prosto vol’jo vero in po st ave .
a
Ak’ pa naklonijo nam smrt bo go v i ,
b
Manj strašna noč je v črne zemlje k r i l i ,
c
Ko so pod svetlim solncem sužni dnovi.
b
Prešeren (Uvod h Krstu).
