272
— Tu pri vas ostala bom, tu pri vas zaspala bom. (N. ps.) — Se
kralj Matjaž oženil je, z Alenčico zaročil se. (N. ps.)
6
. Posamezne besede ali celi reki se ponavljajo, kar se na
haja posebno v naVodnih pesmih; na pr. Skrbna mati, urno mi
vstanite, oj vstanite in mi razložite! (N. ps.) — Za mizo sta po
potna dva, popotna dva, oba mlada. (N. ps.) — Hitro, hitro mine
čas, mine tudi lep obraz. (Orož.) — Radost se po vsej raznese Pragi,
okol’ Prage razleti se radost po vsej zemlji od radostne Prage. (Levst.)
7. Včasi se navadni način pripovedovanja opusti; tedaj se
ali z zastavljenim vprašanjem veljava sledečega reka povzdigne,
ali pa se kak stavkov člen sam zase postavi in v stavku nado
mesti po kazalnem zaimku; na pr. Kaj vam pravim, vi sosedje,
bratje in vam drugim, ki ste moji svatje, ženitovanja ste mi priča
kovali, jutri ju pa bomo pokopali. (N. ps.) — Kljukec, to ti je bila
zvita glava, da mu po vsem Kranjskem ni bilo vrste. — Sramežljivost,
ona je angelj, katerega je dal Bog nedolžnosti za varuha. (Ravn.)
B. V zloženem stavku.
§ 381. Kakor v prostem, tako se kaže tudi v zloženem
stavku velika različnost v razpostavljanju posameznih besed in
stavkov. V obče bodi omenjeno, da se vežejo glavni in odvisni
reki zloženega stavka blizu v tem r edu, po k a t e r em se
v r s t e p o s ame z n i č l eni v p r o s t em s t avku . Tedaj se
nahaja vsak odvisnik navadno na tistem mestu, kjer se je bil
kot člen prostega reka odcepil glavnemu stavku, zdaj spredaj, zdaj
vzadi, zdaj v njegovo sredino postavljen. Komur je torej znan
besedni red prostega stavka, ta bode tudi lahko pogodil odvisni
kom pravo mesto. Sicer pa se naj pomni:
1
. Slovenščina rada začenja govor z glavnim stavkom, ker
po navadi ta izrekuje glavno misel; če se pa po odvisniku na
znanja misel, ki se je prva rodila, tedaj stopi odtisni stavek na
prvo mesto. Po tem takem nam služijo o se b k o v i stavki na
vadno kot sprednjiki, p r i l a s t k o v i kot srednjiki, p r e dme t n i
kot naslednjiki, p r i s l o v n i pa kot sprednjiki in tudi kot na-
slednjiki. Najmanj se slovenščini prilegajo srednjiki; zato se
stavek pogostoma tako zasuče, da pridejo vsemu reku na konec.
Na pr. Kdor je moder, kmalu spozna stopinje proti nesreči, da se
je ogne. (Met.) — Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh
zunaj. (N. pr.) — Ne obetaj si in ne želi, kar ti ne gre po pravici.
