ljen izdati),
nisi moj prijatelj
. —
Če bi pozabil moje dobrote
(če
si jih zmožen pozabiti),
sem se o tebi goljufal
.
2. možnost za glagolsko dejanje, posebno v vprašalnih, ozi
ralnih in časovnih stavkih, n. pr.
Ali bi hvalil?
(pomeni: ali mo
rem hvaliti?). —
Kako bi se izgovoril
(se morem izgovoriti)? —
Kakšen bi bil
(more biti)
ta pozdrav?
—
Če bi iskal
(če moreš
ali si pripravljen iskati),
bi našel
(je mogoče, da najdeš). (Mnsič.)
3. v zvezi z namernimi vezniki ima pogojnik nameren
pomen (glej § 362).
Če se pogojno dejanje vrši v preteklosti ali sedanjosti, ima
pogojnik neresničen (irealen) pomen, n. pr.
Vse bi se bilo posušilo,
ko bi ne bil dež pomočil
. —
Če bi ne bilo sirot, ne bi solnce sijalo
.
Če se pogojno dejanje vrši v prihodnosti, ima resničen (re
alen) pomen, n. pr.
Če bi jutri slana padla, bi vse rožice pomorila
.
Velelnik.
§ 257. Velelnik ima svojo obliko le za 2. in 3. osebo ednine
(n. pr.
vrzi)
ter za 1. in 2. osebo dvojine
(vrziva, vrzive, vrzita)
in množine (
vrzimo, vrzite
); za 3. osebo dvojine in množine se
opisuje z veznikom
naj
1 (naj vržeta, naj vržejo). s tari velelnik
se redko rabi v 3. osebi ednine (n. pr.
Pridi k nam tvoje kraljestvo,
očenaš); navadno ga nadomešča opisani velelnik z
naj.
Velelnik izraža zapoved ali prepoved, n. pr.
Prinesi vode;
pišite hitro!
Pogosto izraža prošnjo in željo, n. pr.
Čuj nas večni
Bog! Dela blagoslovi naših slabih rok; usmili se sirot!
(Jenko.)
Večkrat izraža izpodbudo, priganjanje itd., n. pr.
Varujte se greha!
Bratje
,
v kolo se vstopimo!
(Jenko.)
Velelnik ne veli, kar se že zdaj godi, ampak kar se naj
v pr i hodnj e zgodi; zato se izraža lahko tudi s prihodnjikom.
N. pr.
Kaj se boš hvalil!
(= nikar se ne hvali!) —
Takole bova
naredila!
(namesto: takole boš naredil!) Prijaznejša oblika zapo
vedi je že l e l n i k , ki izraža pričakovanje, da se bo to zgodilo,
kar želimo, n. pr.
Z blagoslovljeno vodo se poškropite in iščite deklo,
ve ženske pa bi molile
(= molite; Jurčič, Večer na slov. preji).
1
Veznik
naj
je nastal iz velelnika od glagola
nehati
(postiti); pomen
je še ohranjen v nar. pesmih, n. pr. s olnce štir’ sto kron velja; kdor jih ima,
naj jih da ; kdor jih nima, naj neha (= pusti) (Zarika in s olnčika); prim. ru s ko:
pust’ on pišet (= naj piše).
