pr edo č; gredo: gredoč; vro: vroč; kolno (zdaj: ko l
nejo): kolnoč; kl eče (zdaj tudi: k l e č i j o ) : kl ečeč ; trpe
(zdaj tudi: t rpi jo) : trpeč; hva l e (stara oblika, zdaj: hv a
l i j o) : hval eč ; pišo (zdaj: pi šejo) : pišoč; kupujo (zdaj:
kupuj ejo) : kupujoč. 1
Prvotni deležniki so postali večkrat pr i devni ki (n. pr.
vroč, rdeč, bo l e č [ i na ] , s l oveč , mogoč [ en] 2 itd.) ali
pr i s l ovi (n. pr. gredoč) .
V sedanjih nareč j i h se delajo ti deležniki po naliki
III. vrste, 2. razr. in IV. vrste (n. pr. trpeč, hvaleč) na -eč ; odtod
imamo pri starejših pesnikih, n. pr. pri Prešernu oblike, kakor
cve t eč , dereč namesto cvet oč , deroč itd. V pismenem jeziku
so v rabi samo oblike bodeč (trnjevka bodeča), hropeč, s o
peč, čuječ.
Ta deležnik se rabi navadno pridevno in se s samostalnikom
ujema kakor pravi pridevnik, n. pr. pojoči ml adeni č ; s peča
dekl i ca; jokajoče dete; j ezdeč i vojaki itd. —
Ah, ne
znane so poti v tujini in tako nevarne! Nikjer ni l j ubeče duše,
ki bi dejala mehko: „Povej! Vso bol mi razodeni in ves veliki strah
in vse upanje, slabotno in omahuj oče .“ Nikjer ni sočutnega srca,
p r o s ečega z istinito iskrenostjo: „Nagni se k meni!“ Nikjer ni
moči, ž r t v u j o č e s e, bodreče: „Name se nasloni!“
(Meško.)
Rabi se tudi pri imenova l n i ku vseh števil, n. pr.
Tam
je raslo mahovje, k počitku vabeče.
(Tavčar.) —
Visoko v zrak
je molel cerkveni stolp kakor roka, s t ega j oča se v molitvi proti
nebu, milosti p r o s eča.
(Meško.)
Pri imenovalniku vseh števil se rabi ta deležnik tudi pre-
dikativno, n. pr. Mimo
gredoč
sem pozdravila tvojo mater. —
Megle temnosive se vale čez vrte, trate, njive,
grmeč
grozno,
preteč
strašno! (Greg.)?—
s toječ
smo spali. Ti tuleč boš (mrtev)
ležal.
(Cankar.)
1
V primerih, kjer ima glagol v 3. osebi mn. pondarek na korenu, ga je
imel prvotno tudi deležnik. Do danes je še ohranjen poudarek pri deležniku
n os eča (3. os. mn. n o s ijo, n os e). Kakor d e l a j o , s k u š a j o , m e n i j o , Čâ -
k a j o . . . se je poudarjalo nekdaj tudi d e l a j oč , s k u š aj oč, mgne č, č a k a
joč. Pri Trubarju in Dalmatinu imamo še poudarek: v edeč, v i de č , h odeč,
j e zdeč itd. — V 16. veku so se še rabile oblike: p r edo, ko l no , hv a l e ,
k up u j o (3. oseba množine).
2
Pri Trubarju, Dalmatinu i. dr. še mogoč, n. pr. mogočemu gospodu
(dajalnik; Trub.); Izraelski otroci so mogoči postali. (Dalm.)
