poročat);1 „da poročam
“ moremo reči tedaj, kadar naznanjamo to,
kar se že godi , n. pr. prišel sem,
da poročam,
ali ponavljalno:
tja hodim,
da poročam
. Enako je prav:
Jemo, da živimo
. Kjer
je pa dejanje še v prihodnosti, je treba ali dovr šnega se
danjika ali nedov r š ne ga pr i hodnj i ka , n. pr.
zato grem
tja, da sporočim, kar se bo tam godilo,
ako bom to sporočil en
krat; ako bom poročal večkrat ali dalj časa, bom rekel:
zato
grem tja, da bom poročal, kar se bo zgodilo
.
Op omn j a . Če se dejanje v sedanjika ne p r i p o v e d u j e , ampak le
om e n i (ugotovi) in s tem z v r š i , se izraža z d o v r š n i m glagolom (zvršiln i
sedanjik, praesens effectivum); zvršilni sedanjik naznanja, da se kako dejanje
v trenutku zvrši; glagol mora biti v
1.
osebi sedanjika, in sicer navadno
v
ednini; taki izrazi so n. pr.
s povem se
tehle grehov;
oznanim
vam veliko ve
selje;
odvežem
te tvojih grehov;
obtožim
se tehle grehov; trdno
sklenem,
da ne
bom več grešil;
prisezem; zarotim
te pri živem Bogu; tega ne
pustim; zapovem
.
N. pr. Na, to ti dam za spomin (nedovršnik izraža nekaj drugega, n. pr.
Vidite, kaj mu dajem, pa se brani). — Otroci, najprej vam povem, da jutri ne
bo šole. (Škrabec.) — Zahvalim te, učitelj Šviligoj, za prelepe besede, vse vas
zahvalim, rodoljubi, za toliko ljubezni. (Cankar.)
2.
Dovršni sedanjik. Dovršni sedanjik zaznamuje dovr
dejanje, ki more nastopiti v v s akem času; zato je nedo l očen
čas in se lahko rabi za sedanjost, za preteklost ali za prihodnost.
Če rečem n. pr.
pisem,
zaznamuje to določen čas, t. j. to,
kar sedaj traja ali se sedaj ponavlja; če pa rečem n. pr.
pridem,
pa čas ni določen; če ni zveze, iz katere bi spoznal čas, ne vem,
ali pomeni to sedanji, pretekli ali prihodnji čas.
Dovršni sedanjik se rabi:
a)
v abs t rakt ni h stavkih, zlasti v pregovorih, reki
splošno veljavnih resnicah, ki veljajo za vse čase; glagolsko de
janje se lahko vrši ob v s akem času (v grščini stoji abstraktni
ali gnomični aorist). N. pr.
Kar ne pride iz srca, se ne prime srca.
—
Kaplja izvotli kamen, ne ko dvakrat kane, temveč ko dostikrat
.
—
Gosenica se zabubi, zasp i in spomladi izfrfota metulj
. —
Tuje
črke pišemo, kadar pridržimo tujo besedo v tuji obliki
(Levec),
—
Mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran
(Žup.).
1 Že Dalmatin je popravljal pri Trubarju take napake. Trubar je pisal
n. pr. Ob v a r i s v o j e g a h l a p c a pr ed p r e š e r n i m i , da č ez m e n e ne
g o s p o d u j e j o (Dalm.: da n e
bodo
č e z m e n e g o s p o d o v a l i ) . — Trubar:
Od pr i m o j a u s t n a , da o z n a n j u j e j o t v o j o h v a l o (Dalm.: da
bodo
o z n a n j e v a l a t v o j o h v a l o ) .
9
*
