V gornjih primerih imamo vezalno, ločno in protivno priredje.
Povedke v oklepajih lahko povsod izpustimo, ker je v obeh stavkih
isti povedek. Če opustimo povedke, nimamo več dveh celotnih
stavkov, vendar pa imamo še priredje, samo skrčeno.
2. Megle se temnosive vale čez vrte, trate, njive,
grmeč
grozno,
preteč
strašno.
V gornjem stavku nimamo priredja; dobimo ga pa, če ležeče
tiskane deležnike spremenimo v osebne glagolske oblike, npr.
grmijo
grozno, pretijo strašno
itd. Tako dobimo vezalno priredje. V obeh
stavkih tako dobljenega p rired ja imamo isti osebek.
Če imamo pri vezalnem p rired ju v obeh stavkih isti osebek,
tedaj moremo drugi stavek skrčiti tako, da veznik izpustimo, po
vedek pa spremenimo v ustrezni deležnik. P red takim skrčenim
stavkom stoji vedno vejica.
Skrajšano podredje. — In svet ob noč pozabi kraj,
krijoč
(=
ki
krije)
ostanke te. Soča, od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča (= ki
nese)
mnog mi ljub pozdrav. Roj zvestih ptičev glasno v vejah
žvrgoli,
meneč (= ker meni),
da svet se že mladi. Odrasle zreš in
otročiče,
noseče
(=
ko neso)
oljkove snopiče. Med svečami pa
spava mož, bled mož,
ogrnjen
(=
ki je ogrnjen)
s plaščem črnim.
Rekši
(=
ko reče)
udari Vencelj po konju. Ali čuda,
dokončavši
(= ko je dokončal)
ljubljanske šole, tihi mladenič »ni hotel dobro
storiti«, da bi postal mašnik. Kmetje ob cesti in drugi napotni
ljudje so,
srečevaje
(=
ko so srečevali)
Kvasa, zvedavo ogledovali
mladega jezdeca.
Če v gornjih stavkih spremenimo ležeče tiskane deležnike v
osebne glagolske oblike, dobimo prilastkove, časovne, načinovne in
vzročne odvisnike. Ločimo jih z vejico kakor odvisnike.
Prilastkove, časovne, načinovne in vzročne odvisnike krajšamo
tako, da izpustimo veznik, odvisnikov povedek pa postavimo v
ustrezni deležnik.
Pomni.
Ne gre za skrčeno p rired je ali sk rajšano podredje niti ne za
eliptične stavke, marveč za rabo po rom anskih vzorcih:
S efiel je na
posteljo, pesti uprte ob kolena, glavo sklonjeno. V kotu je ležala m ati,
ustnice sklenjene, roke povešene. Oči motno uprte predse, je sanjala o
nekdan ji sreči. Hodil je po sobi, roke prekrižane, prsi vzbočene.
V lepi
slovenščini take stavk e razvežemo ali pa jih nadomestimo s prislovnim
izrazom:
S edel je na posteljo, pesti je uprl ob kolena, glava m u je klonila.
V
kotu je ležala m ati s sklenjenim i ustnicam i in povešenim i rokam i.
Motno strmeč predse, je sanjala o nekdan ji sreči. Hodil je po sobi p rekri
žanih rok in vzbočenih prsi.
335
