glavnim števnikom, le pri
sto
ga dodajamo osnovi vrstilnega štev-
nika. Po obliki so ti števniki pridevniki in ločimo pri njih spol,
sklon in število. Ločilnih števnikov navadno ne rabimo pri visokih
sestavljenih številih.
Raba. — 1. Na dvorišču so
troji
otroci: naši in
oboji
sosedovi;
saj jih je za celo šolo! Starim Slovenom je rabilo spočetka
dvoje
pismo, glagolsko in cirilsko.
Petera
vozila so bila na delu, od samo
kolnice do avtomobila, pa še niso zmogla.
V teh primerih so ločilni števniki pridevniki in so v stavkih
priredni prilastki. Lahko sicer povedo tudi natančno število
(dvoje
pismo!),
vendar je poudarek na številu skupin ali vrst, ne da bi
natančneje določali število oseb ali predmetov v posameznih sku
pinah. Ločilne števnike torej uporabljamo pridevno, kadar hočemo
poudariti različnost vrst ali skupin ne glede na število posameznih
oseb ali predmetov.
2. Razen gospodarja je bilo na Polesku še
troje
glav prebi
valstva. Dokaj jo baronov snubi,
troje
iz dežele laške,
troje
iz
dežele nemške,
troje
iz Štajerske in Kranjske. Na dvorišču se igra
petero
otrok. Za mizo je sedelo
desetero
ljudi, vsak je bil svet zase.
V teh primerih je ločilni števnik rabljen kot samostalnik s pri
lastkom v rodilniku (kakor števniki od 5 dalje). Napoveduje nam
povsod število posameznih oseb ali predmetov, a s svojo obliko
obenem opozarja na različnost teh posameznikov. Po obliki so
samostalniki srednjega spola, a se ne sklanjajo, tako da so postali
že pravi prislovni izrazi količine.
3. Človek ima
dvoje
ušes in
dvoje
oči, pa en jezik, da veliko
posluša in gleda, pa malo govori. Ukradeni so bili
četveri
čevlji
(ali:
četvero
čevljev). Letos sem raztrgal kar
troje
hlač. Petero
klešč je
imel zmeraj pri roki. Vzemi
oboje
grablje! Od
dvanajsterih
vilic se jih je že pol pogubilo.
Ločilne števnike rabimo za glavne števnike, kadar štejemo
množinske samostalnike ali dvojice predmetov.
4.
Peteri
čuti nam rabijo za doznavanje čutnega sveta. Osvo
bodilna zvezda ima
petero
krakov. Človek ima
dvoje
nog in
dvoje
163
