Drugi del.
Ob l i k o s l o v j e
O govornih razpolih.
§ 48. Besede našega govora ločimo v imena , g l a g o l e
in č l eni ce. Pod imena vrstimo s a m o s t a l n i k e , p r i d e v
ni ke , š t e v n i k e in z a i mke ; č l en i c e se ločijo v p r i s l o v e ,
p r e d l o g e , v e z n i k e in medmet e. Po tem takem rabi slo
venščini d e v e t e r o g ov o r n i h r a z p o l o v ali besednih p l e
men, namreč:
1. samostalnik
6. prislov
2. pridevnik
3. števnik
imena 5. glagol
7. predlog
č1enice
8. veznik
4. zaimek
9. medmet
Opomba.
S p o l n i k a ali č lena (Artikel), kakor ga ima nemščina ali
grščina, nima slovenščina, pa ga tudi ne pogreša, ker je slovenski samostalnik
že sam ob sebi dosti bogat v končnicah za vse raznotere pregibe. Vrh tega ji
služi v napoved tanje določnosti oziralni zaimek
i,
ki se dodeva pridevniku na
koncu, na pr. lep-i, der schone; dobr-i, d e r gute.
§ 49. Imena in g l a g o l i se mnogovrstno pregibljejo v
govoru, č l en i c e pa ne; zato pravimo imenom in glagolom
p r e g i bn i , členicam pa n e p r e g i b n i govorni razpoli.
Imena se s k l a n j a j o , pridevniki se tudi s t o p n j u j e j o ,
glagoli se pa s p r e g a j o . Pregibanje je torej trojno:
1. s k l a n j a t e v (deklinacija) za imena,
2
. s t o p n j e v a n j e (komparacija) za pridevnike in pridevne
prislove, in
3. s p r e g a t e v (konjugacija) za glagole.
