20
4. iz p o č e t k a v s a k e v r s t i c e v pesmih, na pr.
Jablane, hruške
In druge cepe
Cepi v mladosti
Za stare zobe. (Vodn.)
5. pri vs eh l a s t n i h imeni h , na pr. Koseski, Vodnik,
Ljubljana, Holm, Dolenjec, Krško, Sv. Jakob (kraj), sv. Jakob (svetnik).
Včasi dajemo tudi njih pridevnikom veliko začetnico, to pa:
a) kadar ima pridevnik pomen lastnega imena, na pr. Av
strijsko-Avstrija, Gorenjsko, Dolenjsko, na Štajerskem, po Goriškem
in Notranjskem; na Nemškem = v Nemčiji.
b) kadar se končuje pridevnik osebnih lastnih imen na -ov,
-ova, -ovo ali -in, -ina, -ino, ki določeni osebi kaj prisvojuje;
na pr. Vi dova meglica, Vukova pisava, Pr e š e r nove pesmi,
T a lv in a prestava srbskih narodnih pesmij, Ma r i j i n a podoba,
N e ž in a peča;
c) kadar se je združil pridevnik s kakim občnim samostal
nikom v zaznambo krajnega imena, ker bi bil pravi pomen dvom
ljiv, če pridevniku velikega pismena ne damo; na pr. Novo mesto,
Bela cerkev, Zlati rog, Črno morje, Sladka gora, Slovenske gorice,
Križni vrh, Kranjska gora.
6
. za besedo Bog (t. j. pravi, nasproti poganskim bogovom)
in za Gospod (Gospodov, Gospodnji), če se rabi namesto Bog.
7. v pismih pri zaimkih, ki se nanašajo na osebe, katerim
pišemo, na pr. Vi, Vam, Vas, Tebi, Tvoj.
8
. pri naslovih visokih oseb; na pr. Vaše Veličanstvo; Njegovo
Veličanstvo, naš presvetli cesar.
C. Razzlogovanje.
§ 38. Vsaka beseda ima j e de n ali več zl ogov. V pisavi
je večkrat potreba, da de l imo besede po zlogih.
Prvo pravilo pri razzlogovanju je: L o č i z l og e v p i s a v i
t ako , kakor jih ločiš v govoru, namreč:
1
. i z p e l j a n e ali s e s t a v l j e n e besede deli po njih iz
peljavi ali sestavi, na pr. iz-i-dem, ko-lo-vrat, ob-last, po-mlad, na-uk.
2. soglasnik med dvema samoglasnikoma se jemlje k nasled
njemu zlogu, na pr. go-vor, pi-sa-va, ro-go-vi-la, u-ži-tek.
3. kadar sta med dvema samoglasnikoma dva ali je več
soglasnikov, tedaj se jemlje prvi (oziroma prva dva) navadno k
prvemu, drugi k drugemu zlogu, kakor jih ločimo v govoru;
