18
Kateri zlog se naj v slovenščini naglasa, to se sploh ne da
določiti; slovenski jezik je v tem zelo gibčen in svoboden. V
nekaterih krajih devajo naglas skoro v obče na p r e d z a d n j i
zlog, in z neko pravico bi lahko rekli, da se jezik le malokdaj
upira takemu naglaševanju.
§ 35. Sploh se naj pomni o naglasu:
a) J e d n o z l o ž n i c e se predteglo ali zateglo naglašajo,
na pr. klin, strop, konj, km t; dih, strup , kralj, ključ, luč.
b) Dvozložnice in v e č z l o ž n i c e imajo naglas na koreniki
ali na obrazilih, na pr. graja, uzda, gibati, pokoren, pokorščina,
— tečaj, voznik, vezilo, kraljica, obrazilo, milostljiv, potrpežljiv.
c) S predlogi na-, o-, pre-, pred-, raz-, so-, za- itd. sestav
ljeni samostalniki in pridevniki pomaknejo naglas radi na predlog,
na pr. narod, naroden, ograda, prelaz, predmet, pristava, razred,
sosed, zamet, zastava, zavod.
Vendar ostaja naglas po mnogih krajih tudi na koreniki,
na pr. ograda, pristava, soteska, prelaz, zastâva.
d) Pri sklanjatvi in spregatvi ostaja naglas sploh ondi, kjer
je bil v imenovalniku ali v prvi osebi, če ga splošna raba ne
potisne na kak drug zlog; na pr. travnik, travnika; gospod, gospoda;
pletem, pleteš, plete, pleteva, pletemo, pletejo — pleto.
e) Prednost se naj daje tistemu naglasu, ki se opira na naj
imenitnejši besedni del, na koreniko, kar se tudi najboj ujema
z ostalimi slovanskimi narečji; a vendar le tedaj, kadar splošna
ljudska raba ne zahteva naglasa na kakem drugem zlogu. Jako
poučno in zanimivo je torej, da naglaševanje domačega narečja
primerjamo z določenim naglasom pisne slovenščine.
P r a v o p i s j e .
A. Splošna vodila.
§ 36. Glavno pravopisno vodilo nam bodi: P i š i po g l a s u
z vedn im oz i rom na i z pe l j a vo . Kjer sta si izreka in iz
peljava navzkriž, ondi naj razsodi izpeljava; pisava po izpeljavi
je imenitnejša od pisave po sami izreki.
Pomni si še:
1
. Ko l i k o r z l o g ov , t o l i ko s amo g l a s n i k o v ; ne piši
torej ne več, ne manj samoglasnikov, kakor je zlogov, na pr.
ce-na, tr-ta, si-ro-ta, gra-di-vo, mi-lo-sr-čen.
