24
želja spolnila: v zemlji domači da truplo leži. (Preš.) — Ne hčere,
ne sina po meni ne bo; dovolj je spomina: me pesmi pojo. (Vodn.)
c) v sestavju ali v perijodah, da se loči prorek od poreka;
na pr. Če rije rudar kot krt žalostno v zemlje globočino, ne vede,
kdaj bo dan, kdaj noč: tebe, vrli kmetovalec, tiho vzdrami jutrnja
zarja, solnce ti kaže in sveti pri delu, dokler se na večer milo ne
zamakne. (Vrt.)
§ 43. P o d p i č j e (;) se stavi:
a) med p r i r e d n i mi stavki, ako niso t e s no z v e z a n i
med seboj; na pr. Mladina živi brez vse skrbi; vsako nedolžno
veselje z radostjo in popolnoma uživa; po veselju hrepeni in ga išče
pri svoji jednakosti; na nje obličju je izrazen mir srca in up vsega
dobrega; mladina le srečne in vesele prihodnjosti pričakuje. (Vrt.)
b) med d a l j š i m i s t a v k i , ki drug drugega p o t r j u j e j o ,
ali ki drug drugemu n a s p r o t u j e j o , t. j. v večjem vzročnem, pro-
tivnem, pa tudi v sklepalnem priredju; na pr. Mehkužnost davi
mladost in mori starost vsakega stanu in spola; zakaj skoro vse
bolezni ona zaraja in jih strašno dalje plodi. (Vrt.) — Odprta noč
in dan so groba vrata; al’ dneva ne pove nobena prat ka. (Preš.)
§ 44. V p r a š a j (?) nam rabi namesto pike v glavnih vpra
šalnih stavkih; na pr. Kje bratoljubja si videl oltarje? (Preš.) —
Kje iskrena ljubezen gospoduje? (Lev.)
§ 45. K l i c a j (!) se stavi:
a) za medmeti in vzkliki, kadar te besede same stoje ; na pr.
Oh! Go r j e ! Gori, gori!
b) kadar se kdo p ok l i č e ali nagovori, ali kadar se kaj prav
čvrsto pove ; na pr. Čujte, otroci! — Dragi prijatelji! Naše dejanje
bodi vselej plemenito! — Kaj znancev je zasula že lopata! (Preš.)
c) navadno tudi, kadar kaj že l imo ali v e l e v amo ; na pr.
Pozdravljen, Rim, mi bodi zadnjikrat! Na svojem potu solnce
naj nikdar ne gleda nič na zemlji lepšega! (Strit.) — Pomozi
ti Bog!
§ 46. Razen teh ločil rabijo slovenščini še naslednja lo
čilna znamenja:
a) v e z a j (-), ki veže zloge in besede; na pr. mo-to-vi-lo,
slovensko-nemški slovar; pedanj-človek.
b) o k l e p a j (), kadar kako besedo ali kak rek v pojasnilo
vmes vtaknemo; na pr. Dober prijatelj (pa prijatelj ni vsak, ki se
ponuja) in pa star denar sta veliko vredna. (Slom.)
