19
2
. Na koncu besed se pisme l češče po domače izrekuje
kakor v (u), piše se pa vedno le l .
Opomba.
1. Ako dvomiš, ali bi pisal l ali v, podaljšaj besedo s kakim
samoglasnikom, in brž se ti pokaže, kaj je prav. Če si torej na pr. v zadregi
pri besedah: ves ev, del av, g or e v , p r a v, pritakni jim samoglasnik, na pr.
ves el i , del a l a , gor e l o, pr avo, in pokaže se ti prava pisava: ves el ,
d e l a l , g o r e l , prav.
2. Kadar si v zadregi med l in lj, piši vselej lj, kadar ima pred drugim
soglasnikom ali kot končnik (razen nekaterih ženskih rodilnikov itd.) med ljud
stvom svoj č i s t i glas, na pr. kralj, postelj, zadovoljnost. Sploh pa se piše lj :
a) za ustniki:
b, m,
p, v namesto j
(i),
na pr. ljubljenec, spremljevalec,
konoplja, lovljen, mravlja;
b) v končnicah: -ljam, -ljaj, -ljem, -ljen, -ljiv, -elj, na pr. mahljam, streljaj,
gibljem, ljubljen, dobrotljiv, prijatelj.
c) še v nekaterih drugih besedah, katere je pisala že stara slovenščina z lj,
na pr. ključ, ljub, ljudje, bolj, zemlja itd.
3. Lastnim imenom, vzetim iz drugih slovanskih narečij ali
iz grščine in latinščine, dajemo v končnicah po navadi slovensko
lice; tujim lastnim imenom iz novejših jezikov pa rajši puščamo
njih obliko in pravopis; samo v knjigah, preprostemu ljudstvu
namenjenih, jih kaže včasi podomačiti. Na pr. Hellas = H e la d a ,
Cicero = C iceron , Kragujevac = Kr a g u j e v e c ; vendar Schiller,
Goethe, Shakespeare sploh tudi v slovenščini.
Dvoglasnike: au, ei, eu itd. pišemo z av, ej, ev itd., na pr.
Aurelius = Av r e l i j , Paulus = P a v e l , Poseidon = Poze j don,
Eugenius = Evgenij.
Opomba.
V slovanskih lastnih imenih pišemo za srbski gibljivi
a
naš e,
za češki
h
naš
g,
za češki in poljski
ch
naš
h ,
dalje za poljski
l
naš l
,
za
poljski in češki rz in r naš r, za poljski cie naš te; na pr. Praha = Praga,
Cheb (Eger) = Heb, Požarevac = Požarevec, Premysl = Premisel, Cieszyn = Tešin.
B. Raba velikih pismen.
§ 37. Slovenščini služijo -v obče mala pismena. Velika
pismena nam rabijo:
1
. v začetku govora, na pr. Vera je največj i zaklad. (Met.)
2
. za piko, pa za k l i c a j em in v p r a š a j em , kadar stav
kovo misel sklepata kakor pika; na pr. Od Boga izvira jedinost,
od vraga prepir. Zakaj neki to? Bog je jeden sam, vragov pa
veliko. (Bl.)
3. za dvo p i č j em, kadar svoje lastne ali besede koga
drugega n e i z p r eme n j e n e zapišemo; na pr. Večni mojster
ukazuje: Prid’, zidar, se les učit. (Vodn.)
2*
