17
Naglas se premice od začetka proti koncu, ali pa od konca
proti začetku besede in postaja, čim bliže je koncu, tem ostrejši,
in čim dalje je od njega, tem mečji. Tako postane naglas, ki je
na z a dn j em zlogu o s t e r (predtegel), na p r e d z a d n j em
mehek (zategel), naglas pa, ki je na p r e d z a d n j em o s t e r
(predtegel), na t r e t j em od konca mehek (zategel). Na pr.
da j em, d a j e š , d a j e , ali da j em, d a j e š , daj e. . Tako govo
rimo: g ora, g r e nka , k o s a , me ne, moj e , r o s a , t e be, ali
g o r a , g r e n k a , ko s a , mene , moj e , r o s a , t ebe itd.
Jednako postaja iz zateglega naglasa predtegel, ako se
premakne za jeden zlog proti koncu. Tako postane na pr. iz
nedoločnikov: p e ci, r e či, p l e s t i , ako končni i odbijemo: peč,
r eč , p l e s t , in v namenilniku celo: peč, p l e s t , p r e st.
Ri t em ali jednakomerna menjava dolgih in kratkih zlogov
je nekak doglas, ki daje besedam v govoru po pesemskem načinu
neko stanovitno glasovno razmerje. V slovenščini imamo dvojen
ritem: t r o h e j s k i in j a mb s k i ; prvi stopa pred naglas, drugi
pa zanj. Jambski ritem se čuje po severno-zahodnih straneh,
najčisteje po gornjem Kranjskem, trohejski pa je v navadi po
južnih in vzhodnih krajih.
Trohejski ritem se loči od jambskega samo v ostro-kratkih
in mehko naglašenih besedah, v ostrih dolgih sta si pa obadva
jednaka. Tako na pr.
a) o s t r e k r a t k e besede: b u t a r a , d e l a t i , l i pa , izgo
varja trohejec, kakor da je: b u t t a r a , d e l l a t i , l i p p a ; —
jambovec pa deva nekak doglas še na sledeči zlog, kakor da je:
b u t a ra , d e l a ti , l i p a , in zato naglašeni zlog manj ostro
izrekuje.
b) v besedah mehko n a g l a š e n i h , naj so dolge ali kratke,
izgovarja trohejec drugo polovico naglašenega zloga ostro, kakor
da je: g l a â va (glava), g re e h (greh); jambovec pa mehko,
kakor da je: g l a a va, g r e eh.
c) o s t r e do l g e besede izgovarjata oba jednako, na pr.
g r â d, s um, z r â ven.
§ 34. Po svojem izviru je teža in mera slovenskih besed
povsod jednaka; razloček je samo v tem, da naglas, ki odskakuje
povsod po istih pravilih, ne odskakuje vsekod v istih besedah.
Tako govore nekateri: p omoč, p o s l a l , drugi pa: pomo č,
p o s l a l , in večkrat se govori v jednoistem kraju oboje.
Slovnica. 8. izd.
2
