22
spomladi prva cvetlica iz zemlje, tedaj sili tudi človeški duh v
pomladnji cvet — Veselite se z menoj, ker našel sem ovco, ki sem
jo bil izgubil. — Marsikdo prehitro obupa, videc, da njegov trud
ni dosegel zaželenega uspeha. — Vse, kar plava, in kar leze, vse,
kar hodi, kar leti, plugu venec podeli. (Vilh.) — Vpliv godbe se
kaže v tem, da odganja ljudem kalne misli, in da povzdiguje potrto
dušo proti nebu.
Opomba.
Ako sta dva odvisnika priredno zvezana med seboj, ju loči vejica
le tedaj, kadar pod r e dn i vezni k ali o z i r a l n i z a i me k p o n a v l j amo v
drugem odvisniku; na pr. Vse, kar p l a v a , in kar l eze, p l ug u venec
podel i . — Ko začne s ne g kopne t i , in ko se p r i k a ž e s p oml a d i
prva c v e t l i c a ... Kadar pa v drugem odvisniku pod r e dn i v e z ni k ali
o z i r a l n i z a i me k opu s t i mo , tedaj stavek ni več samostojen, in vejice ne
pišemo pred veznikom in; na pr. Vse, ka r p l a v a in l eze, p l u g u venec
podeli . — Ko za čne s n e g ko pne t i in se p r i k a ž e s p om l a d i p r v a
c v e t l i c a . . . — Vp l i v g odbe se kaž e v t em, da o d g a n j a l j ud em
kal ne mi s l i , krot i ne u g n a ne nj i h s t r a s t i in p o v z d i g u j e po t r t o
dušo pr ot i nebu.
d) loči i s t o v r s t n e č l ene s k r č e n e g a s t a v k a , ki so
zvezani po vezalnih veznikih ne le — ampak tudi, ali — ali,
zdaj — zdaj, niti — niti itd., ali ki stoje v n a s p r o t j u med
seboj; na pr. Pametni se pri ognju ogreje, nespametni opeče. (N. pr.)
— Ne smrt, ne grob ne more pogasiti prave ljubezni božje. (Met.)
— Niti sebi, niti drugim se ne laži! — Bog na visokem sedi, pa
na široko gleda. (N. pr.) — Majhen semptiček, toda slaviček. (N. pr.)
— Dan je jasen, sicer mrzel, toda krasen. — Velik ni, pa je širok,
toda tukaj je od rok. (Levst.) — Volk dlako izpremeni, a naravi
nikdar. (N. pr.) — Kakor ogovor, tako odgovor. (N. pr.)
Opomba.
Pred primerjalnimi členicami kakor, ko, kot, nego stoji vejica le
tedaj, kadar ima primerjani predmet kak daljši prilastek pri sebi; na pr. K je je
b o l j š e , nego med l j u dmi , ki nas i ma j o r a d i ? — Toda: Ni č ni
l e p š e g a ko s t r a h božj i.
e) loči p r i s t a v e k (apozicijo) od imena, katero pojasnjuje,
ako ni zvezan z njim v jeden pojem; na pr. Radecki, slavni av
strijski vojskovodja, je živel nekaj časa v Ljubljani; toda brez
vejice: Slavni avstrijski vojskovodja Radecki je živel nekaj časa v
Ljubljani.
f ) loči zvalnike, samostojne medmete in vzklike od stavka;
na pr. Ti moj dom, ti raj sveta jedini si! — Pomisli, človek, da
si sad prahu. (Led.) — Hej, rojaki, opasujmo uma svetle meče!
(Cegn.) — Gorje, kdor pohujšanje daje! — Oh, nepremišljena
prisega! (Greg.)
